ŽIVLJENJSKE NALOGE DRUŽINSKIH ČLANOV

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Ko človek odraste, nosi podobo svoje družine s seboj. Njena toplina ga naredi sočutnega, njena trdnost mu daje življenjsko moč in njene vrednote so mera njegove dobrote. (Neznani avtor)

Družina ima najpomembnejšo vlogo pri oblikovanju posameznikove identitete. Zagotavlja nam varnost in sprejetost ter na podlagi tega možnost iskanja lastne vrednosti. Ko se počutimo varne, začnemo zaupati, zato otroci, ki živijo v čustveno toplih družinah, odhajajo v svet z zaupanjem. Ker so imeli

doma dobro izkušnjo, se brez strahu podajo dogodivščinam in življenjskim izzivom nasproti. Otroke, ki so živeli v hladnih družinah, pa je strah in so nezaupljivi. Vsak od nas je drugačna, edinstvena in neponovljiva osebnost. Rad imeti partnerja in otroke pomeni sprejemati vsakega člana družine, ne glede na njegovo posebnost. Za ustvarjanje dobrih odnosov je pomembno, da se vsak zaveda svoje vloge v družini in se podredi skupnemu cilju, ki je sožitje v družini. Za to pa moramo marsikaj žrtvovati, predvsem tisto, kar ustreza samo nam.

RAD TE IMAM

Za družino si je potrebno vzeti čas, biti tu za drugega, biti mu na voljo. Partner in otrok čutita, da nam je mar za njuno dobro počutje, da ju imamo radi. Ne glede na to, da je tisto, kar čutimo, močnejše kot tisto, kar slišimo, povejmo družinskim članom, da jih imamo radi. Ne hranimo teh lepih besed le za težke trenutke, temveč izrazimo čustva tudi, kadar nam je lepo ali pa nič posebnega. Včasih razmišljamo, kako hvaležni smo, da imamo družino, zdrave otroke, partnerja, s katerim se razumemo, vendar ta prijetna razmišljanja ostanejo neizrečena. S tem, ko izrazimo čustva, damo močno sporočilo in zgled tudi otrokom. Naj nam ne bo izgovor, da tega nismo vajeni, da nas tega ni nihče naučil, preprosto se je potrebno odločiti in izreči.

VREDNOTE

Vrtenje okoli samega sebe, okrog tega, kakšen sem, česa sem navajen, kaj sem dobil v matični družini in česa ne, je izgovor, ki vodi v sebičnost in ne v razdajanje. Za koga se je vredno truditi in razdajati, če ne ravno za družino! Če se pogovarjamo o vrednotah, sem prepričana, da nas bo veliko reklo, da sta največji vrednoti zdravje in družina. Pa jima res namenjamo največ časa oziroma osredotočenosti? Zdi se, da dobre medosebne odnose, povezanost med člani družine jemljemo kot samo po sebi umevno. V službi veliko časa in energije posvetimo učinkovitosti, odnosom s sodelavci in nadrejenimi; pa to naredimo tudi doma? Družino včasih jemljemo kot samoumevno, kot nekaj, kar mora funkcionirati že zato, ker smo se tako odločili. Na koncu življenja nihče ne obžaluje nedokončanih projektov ali zamujenih nagrad. Le čas, ki ni bil preživet z otroki, partnerjem in starši. (Neznani avtor)

NALOGE DRUŽINSKIH ČLANOV

Ker nam družina da zavetje in občutek sprejetosti, ljubljenosti, je pomembno, da posameznik postavi družino, partnerstvo in vzgojo otrok na najvišje mesto prioritet. Saj se nam družina ni kar zgodila, temveč smo jo zavestno ustvarili, zato ji dajmo mesto, ki ji pripada. Družina je šola dolžnosti, ki temelji na ljubezni. (Felix Adler)

MAMA IN OČE

Družina dobro funkcionira, če se vsi njeni člani zavedajo svojih nalog in jih tudi izpolnjujejo. Če mama poleg službe opravi še vsa gospodinjska opravila, skrbi za otroke in vzgojo, je preobremenjena. Preobremenjenost pa nas pripelje do tega, da nismo prijetni do ljudi, da smo razdražljivi ali pa

vase zaprti, da ne sijemo in nismo polni elana. Rušenje duševnega zdravja družine se začne pri enem članu in nadaljuje pri ostalih. Partnerski odnos se poslabša, kar partner lahko čuti na različnih področjih, tako v komunikaciji kot tudi v spolnosti. Marsikateri se umakne v delo, šport ali pa začne zahajati v gostilne. Ko otroci opazijo, da je mama izčrpana, brezvoljna, očeta pa ni doma, se umaknejo. Otroci namreč vedno želijo sodelovati s starši in če čutijo, da mama in oče potrebujeta mir, ju ne bodo več obremenjevali s svojimi vprašanji, težavami. Odgovore na svoja vprašanja, dileme in

strahove bodo iskali pri vrstnikih, na spletu ali pa se zaprli vase. Če ne prej, se morata takrat partnerja ustaviti in narediti reorganizacijo družinskega življenja, kajti to, da pristanemo na odtujitev, pomeni razpad družine ne glede na to ali ostaneta partnerja skupaj ali se ločita. Družinsko življenje od staršev zahteva veliko odrekanja oz. postavljanja novih prioritet. Če so bili prej paru v prostem času na prvem mestu zabava, šport ali pa lenarjenje in prepuščanje trenutku, se z otroki precej spremeni. Otroci potrebujejo ustaljen ritem, redno in zdravo prehrano ter počitek. Odrasli si moramo prizadevati za stalno osebnostno rast, preseganje meja svojega jaza in odprtost za drugega. Zavedanje, da sedaj jaz nisem več vedno na prvem mestu in vživljanje v partnerja in otroke nam omogoči, da začutimo in vemo, zakaj je potrebno tako funkcionirati, ne da bi obžalovali, kaj vse zamujamo, ker se ne moremo več prepuščati mladostniškemu načinu življenja. Zadovoljene potrebe družine, skupno preživljanje časa, prehranjevanje, pogovori, igra in delo nam dajejo občutek za skupno in nas, ne glede na

prepire glede hišnih opravil, povežejo. Vsak družinski član s tem pridobiva na pomembnosti, saj nam brez očka, ki skuha kosilo, brez mame, ki bere pravljice, ne bi šlo tako dobro, pa brez brata, ki sesa stanovanje, in sestre, ki sprehaja psa, tudi ne. Občutki koristnosti, cenjenosti, nepogrešljivosti

dragoceno vplivajo na pozitivno samopodobo vsakega člana družine, ne le na otroke.

OTROCI

Starši si želimo, da bi imeli samostojne in neodvisne otroke, vendar s svojim vsakodnevnim prizadevanjem včasih dosegamo ravno nasprotno. Predvsem mame imamo težavo s tem, saj svojo vlogo dojemamo tako resno, da jemljemo kompetence svojim otrokom in jim onemogočamo, da bi odrasli in se osamosvojili. V prvih letih življenja starši, seveda, otroku pomagajo zadovoljevati vse potrebe, da se lahko zdravo razvijajo, vendar se mora tudi otrok naučiti skrbeti zase, izpolnjevati določene naloge, ker bo le tako pridobival lastno vrednost. Vloga staršev se vedno bolj zmanjšuje, saj

ni smiselno, da bi prevzemali naloge, ki jih je otrok že sposoben opravljati. To bi ga vodilo v odvisnost od pomoči in nesamostojnost za življenje. Včasih pademo v past in delamo namesto otroka, rešujemo konflikte z vrstniki ipd., ker želimo otroku prihraniti vsa razočaranja. Bojimo se, da bi naredil napako, da bi bil prizadet, zato mu skušamo na vsakem koraku olajšati življenje. S tem mu ne naredimo usluge, saj mora otrok doživljati tudi neuspehe in poraze, se naučiti pobrati, se boriti, biti potrpežljiv, se

odrekati in biti pozoren do drugih. Samo če bo to doživel in poznal, bo te vrednote lahko uporabljal v družbi sovrstnikov, v šoli, v službi, v družini, ki si jo bo ustvaril. V nasprotnem primeru bo odrastel v človeka, ki se ne bo znal postaviti zase, obupaval bo nad ovirami, ne bo sočuten in potrpežljiv

z drugimi. Težko se je upreti skušnjavi in pustiti, da otrok sam odreže kos mesa, ko pa vemo, da bomo mi to opravili bolje in predvsem hitreje; težko je vztrajati pri najstniku, da pospravi sobo, ko pa to terja veliko mero vztrajnosti, odločnosti in nepopustljivosti; težko je in srce se nam trga, ko ga vidimo

razočaranega, ker ga je družba vrstnikov izločila. Ampak ravno v tem je bistvo starševstva, da premagujemo lastne pomanjkljivosti in vztrajamo na poti, za katero menimo, da je prava, saj nam otrok veliko pomeni in si zanj za prihodnost želimo le najboljše. In za prihodnost gradimo že danes. Ljudje smo namenjeni drug drugemu, drug drugega potrebujemo za uresničevanje svojih življenjskih smislov, zato je družina zagotovo prostor, v katerega se splača vlagati čas in energijo.

DRUŽINA SE ZABAVA

Poletje nam ponuja neskončno možnosti za zabavo, igrivost, preživljanje časa na prostem. Če sem prej pisala o t. i. resnih nalogah družinskih članov, pa ne smemo spregledati zabave. Vsi potrebujemo občutek svobode in zabave. In ni boljšega, kot če smo malo trapasti. Z otrokom nam je kar naenkrat marsikaj spet dovoljeno. Lahko pojemo na sprehodu, delamo prevale na travniku, se škropimo z vodnimi pištolami, skačemo po lužah in oponašamo sovo, ne da bi nam kdo rekel, da je z nami kaj narobe. Juhuu, naj živi otrok v nas! Prepustimo se mu in uživajmo!

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, junij 2018 (št. 10, letnik 24) / Foto: iStockphoto