Članek meseca

TE STRAŠNE PRAVLJICE

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Pripovedovanje in branje pravljic je že od nekdaj del rutine večine družin. Ni lepšega kot večerni ritual, ko se stisnemo skupaj z otrokom, vzamemo v roke knjigo in beremo. Še tako nemirni otroci se lahko umirijo, še tako slab dan se zdi manj slab in še tako grozen prepir je pozabljen. Zato te večerne rutine ne sme in ne more zamenjati nobena novodobna tehnologija, predvajanje pravljic po radiu ali gledanje risank ali katerikoli drug »modern« način.
Ob tem se spominjam lastne dileme dolgo let nazaj, ko sem otrokom prebirala različne stare ljudske pravljice, vključno s klasikami, kot so Rdeča kapica, Sneguljčica, Pepelka … Poleg skrajšanih verzij smo imeli tudi izvirne, dolge, z zelo podrobnimi opisi grozot, ki so jih delali hudobneži dobrim pravljični likom. Spraševala sem se, ali je to sploh primerno za nežna otroška ušesa, ali ne bi raje vzela v roke knjige pravljic, prirejene in »otrokom prijazne«. Na primer, volk v pravljici o treh prašičkih na koncu ni umrl strašne smrti v kotlu vrele vode, kamor je padel skozi dimnik, temveč je z rahlo opečeno zadnjo platjo zbežal v gozd, kjer je razmišljal, ali se splača jesti prašičke ali naj raje postane vegetarijanec.

Cenzura pravljic

Starši imamo seveda velik vpliv na otrokov razvoj, tudi z vsebinami, ki jim jih ponujamo preko različnih medijev. Tako se večkrat zgodi, da poleg drugih vsebin po televiziji (risanke, filmi z nasilno in otrokom neprimerno vsebino, poročila …) cenzuriramo tudi ljudske pravljice zaradi prepričanja, da so škodljive in lahko zaradi nasilne vsebine travmatizirajo otroka in spodbujajo agresivno vedenje. Po mnenju strokovnjakov ima lahko preprečevanje dostopa do vsebin starih ljudskih pravljic (po našem mnenju) negativen vpliv na otrokov razvoj. Pravljice in zgodbe, v katerih ni nasilja, temačnih dogodkov in naukov, so monotone in predvidljive, ne vzbujajo domišljije in kmalu postanejo dolgočasne. Otroci imajo namreč veliko domišljije in si lahko nasilne dogodke interpretirajo preveč dobesedno, saj še ne razumejo simbolizma in mislijo, da so vsi ti dogodki verjetni. Zato starši mislimo, da jih s cenzuro ščitimo pred nočnimi morami in strahovi, pri tem pa pozabljamo, da te temačne ljudske pravljice vsebujejo pomembne življenjske nauke, ključne za otrokov razvoj. Pomagajo jim, da premagujejo težave in jim dajo vero, da dobro premaga zlo.
“Pravljice so več kot resnične. Ne povedo nam le, da zmaji obstajajo, ampak da jih je mogoče premagati.”
(Gilbert Keith Chesterton)
Pravljice naslavljajo naše najgloblje prvinske strahove, kot je strah pred zapustitvijo ali strah pred tem, da postanemo plen strašnim bitjem. Sliši se strašno, ne zavedamo pa se, da če bomo otroke ščitili pred prikaznimi in škrati, si jih bodo izmislili sami. Take prikazni so lahko preveč strašne in črne. Zmotno je mišljenje, da pravljice otroke učijo, da prikazni obstajajo, saj otroci to že vejo. S branjem pravljic spoznajo, da se pošasti lahko ubije in uniči. To pa je ključno.

Otroci niso odrasli

Odrasli mislimo, da so otroci pomanjšani odrasli. Da čutijo in doživljajo čustva na način, kot jih doživljamo sami. Težko razumemo in tudi neprimerno reagiramo, ko otrok določeno stresno situacijo doživlja po našem mnenju preveč dramatično. Če na primer majhen otrok doživi popoln »živčni zlom«, ko ga pustimo v varstvu ali ko se jezimo nanj, menimo, da se ne zna obnašati in ga moramo celo kaznovati. Ne zavedamo se, da otrok doživlja morda hudo separacijsko stisko, da ne more vedeti, da se boste zagotovo vrnil in da ga niste zapustili. Otrok še ne ve, da ga imate radi, čeprav ste jezni nanj in da jeza ne izključuje ljubezni. Koncept časa, minljivosti, konstantnosti, usidranosti še ni dovolj razvit. O tem govori tudi dr. Breda Sobočan, psihiatrinja, ki je raziskovala svet pravljic v odnosu z otrokovim razvojem. Meni, da otroci za zdrav razvoj potrebujejo »necenzurirane « pravljice, v katerih se pojavljajo hudobneži, zmaji, grozna pravljična bitja, po drugi strani pa dobri junaki, ki jih na koncu vedno premagajo. To utemeljuje s tem, da otrok še nima orodja, s katerim bi lahko sprejel in dojel koncept umrljivosti. Otroški možgani so še nezreli, vendar se v svojih najglobljih plasteh zavedajo odvisnosti od drugih, ki so odgovorni za njihovo preživetje. Tudi odrasle je strah smrti in zapustitve, občutimo eksistencialno tesnobo, vendar se nekako lahko s tem pomirimo. Otrok se ne more. Ljudje smo bitja, ki se že v samem začetku obstoja zavedajo smrtnosti, nebogljenosti, naša ustroja, biološki in psihološki, nas ženeta, da iščemo varnost in pomiritev. Domišljija jima omogoči obdržati predstave, da je tam zunaj nekdo, ki bo poskrbel zanj, ki ga spodbuja, mu odpušča in daje upanje. Brez tega otroški um ne more preživeti grozovitosti zavesti, ki sporoča, da bodo starši umrli, da ga ne bo nihče zaščitil, če ga bodo zapustili. Prav to naslavljajo pravljice in nam omogočajo, da o tem z otroki lažje spregovorimo.

Dobro premaga zlo

Odrasli se še predobro zavedamo, da svet ni črno bel in življenje ni pravljica. Obstaja nešteto odtenkov sive in to je lekcija, ki jo morda želimo posredovati otrokom. Pravljice se zato zdijo glede tega zavajajoče, saj je svet pravljic samo črno bel. Pozabljamo, da smo sami prebirali veliko pravljic in se naši starši zagotovo niso ubadali s primernostjo njihove vsebine, a smo kljub temu kot odrasli sposobni razumevanja sveta in odnosov v njem. Nihče ne pomisli, da je to ravno zaradi tega, ker smo brali tudi strašne pravljice. Ločevanje dobrega in zlega v pravljicah ter zmaga dobrega nad zlim otrokom pomagata razvijati vero v svet in ga osmišljata. Otrok se med branjem pravljic poistoveti s pravljičnimi junaki, je nepremagljiv in ne more umreti. To je velika tolažba. Pravljice mu namreč sporočajo, da običajen človek (kot je on sam) lahko premaga na videz nepremagljive ovire. Strašne pošasti zato niso več tako strašne in posledično je manj strašen tudi svet okoli njega. Pravljice namreč privedejo na površje vse naše najgloblje strahove in jih razbijejo na koščke, saj pravljični junak vedno premaga ovire in zmaga. In vse to se dogaja v varnem zavetju maminega oz. očetovega naročja med večernim branjem.

Razvijanje domišljije, ustvarjalnosti, inteligence

“Če želite, da bo vaš otrok inteligenten, mu berite pravljice. Če želite, da bo še pametnejši, mu berite še več pravljic.” (Albert Einstein)
Strokovnjaki danes prepoznavajo domišljijo kot izredno pomembno za razvoj kritičnega mišljenja pri otrocih in tudi odraslih. Iz domišljije se razvijajo ideje, iskanje novih poti in tako cenjeno razmišljanje izven okvirjev. Domišljija je vir ustvarjalnosti, ustvarjanja novih zgodb, načinov reševanja izmišljenih težav, spopadanja z izzivi.
Razvoj domišljije se zagotovo začne s pravljicami. Te ponujajo neskončne možnosti domišljijskih potovanj, saj si otrok bogati svoj notranji svet s podobami, z različnimi situacijami in krajinami. Za razvoj domišljije je bolje, da imajo pravljice čim manj ilustracij, saj si otrok sam v svoji domišljiji naslika junaka, deželo za devetimi gorami in devetimi vodami, strašnega zmaja ipd. Ponujene ilustracije so sicer zelo privlačne, zlasti za najmlajše, kasneje pa morda manj pomembne kot vsebina in res nepotrebne. To je tako kot knjiga, po kateri so posneli film, ki po mojih izkušnjah nikoli ne more preseči knjige. Pri branju knjige si sami naredimo podobe, pri filmu so nam že ponujene.

Za konec

Pravljice znajo biti res strašne in naš strah pred tem, da bi otrok imel nočne more zaradi njihove vsebine, je legitimen in povsem razumljiv. Otroci so si različni, nekateri so zelo senzibilni in imajo v sebi polno strahov, drugi kar hlepijo po tem, da bi slišali čim bolj grozno pravljično zgodbo. Zato ne smemo posploševati in vsevprek otroka bombardirati s strašnimi pravljicami samo zato, ker je dokazano koristno za njegov razvoj. Sami najbolje poznamo lastnega otroka in lahko prilagodimo vsebine ter smo pozorni pri izboru večernega čtiva. Ne smemo pa pozabiti, da ravno najbolj občutljivi otroci nosijo v sebi veliko strahov, ki ne bodo izginili, če jih bomo ščitili pred grozotami v pravljicah. Prav skozi pravljice jih bodo morda lahko na varen način predelali, se soočili z njimi in preko poistovetenja z junaki začeli zaupati vase in v svet.

Objavljeno v reviji Zmajček št. 7 letnik 31 (marec 2025)