Skupnost kot pomemben del otroštva

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Živimo v zahtevnih časih, ko težko ostanemo mir­ni, brezskrbni in z zaupanjem zazrti v prihodnost. Vrženi smo iz ravnotežja in zdi se, da kar ne naj­demo pravega načina, da ga ponovno vzpostavimo. Vse to se počasi začenja poznati na vseh ravneh družbe in se dotika tudi nas v vlogi staršev.

V dobi, ko cvetijo najrazličnejše humanistične teorije, ko se obračamo k sebi in iščemo najboljše v sebi, se zu­naj nas dogaja razkroj odnosov. Tudi med našimi otroki ali kot jih danes tako radi kličemo, sončkih. Nasprotje med skrbjo zase in skrbjo za druge se že dolgo ni zdelo tako močno kot v tem trenutku. Verjamem, da je v ozad­ju mnogo dejavnikov; sama menim, da je eden teh tudi ta, da smo v skrbi zase pozabili na dobrobit drugih, tudi lastnih otrok. Kot bi izgubili kompas, kaj je pomembno, k čemu naj kot starši stremimo in česa si želimo za svo­jega otroka.

Zakaj je do tega prišlo, je težko enoznačno trditi. Situ­acija okoli nas je objektivno zastrašujoča in negotova. Verjamem, da nas je strah in če ne drugega, nam je ne­lagodno. Zaupanja, da bodo za nas poskrbeli drugi, že nekaj časa ni občutiti. Tako je razumljivo, da se takrat človek obrača k sebi z mislijo: če mi nihče ne bo poma­gal, si bom pa sam. Na tej poti pa se je nekaj zalomilo. Kaj točno, poskušam ugotoviti v svojem prispevku.

Zakaj je skupnost pomembna

Človek ni samoten otok, zadosten samo sebi. Potrebuje socialne vezi, odnose, da se lahko razvija in samoure­sničuje. Skupnost je bistvenega pomena tudi za otroke in njihov razvoj, saj skrbi za pomembno odnosno po­lje, spodbuja občutek pripadanja, identitete in učenja. Učenje podpira aktivno vključevanje v svet in nudi otro­kom ter njihovim družinam podporno socialno mrežo.

Majhni otroci se razvijajo v odnosnem okolju, ki ponu­ja pomemben okvir za njihovo učenje in razvoj. To je še posebej pomembno v zgodnjih letih, ko se razvija­jo temelji možganske arhitekture. Če otrok od rojstva živi v varnih, pozitivnih, odzivnih, konsistentnih odno­sih, je to najboljše možno okolje zanj. Na tem temeljijo njegovo duševno zdravje, akademsko, socialno, čustve­no stanje. Začne se v družini, vendar njegova skupnost kmalu postane več kot to. Vrstniki in ostali odrasli izven družine prevzemajo vse večjo vlogo v njegovem življenju. Vzgojitelji in učitelji so pomembni členi otro­kovega odnosnega okolja.

Otroci, ki imajo občutek pripadnosti in se počutijo var­no, podprto, razvijejo zaupanje vase, da se lahko igra­jo, raziskujejo in učijo. Vrtec in šola sta prostora, ki naj bi otroku predstavljala pomembno odnosno okolje za igro, raziskovanje in učenje.

Ko se socialna mreža trga

Ena od osnovnih otrokovih potreb je varnost. Druži­na je v tem pogledu ključna, je začetek, vanjo se vse vrača. Ne smemo pozabiti, da otrok vsakodnevno za­pušča družino in preživi veliko ur v drugem okolju, kjer občutek varnosti ni nič manj pomemben. Vsako najmanjše trenje med tema dvema, zanj zelo pomemb­nima, figurama lahko zamaje ta občutek in ga spravi v stisko. To ne pomeni, da se moramo strinjati v vsaki zadevi, pomeni pa, da našega nestrinjanja ne rešujemo preko otroka ali pred otrokom. On se bo sicer postavil na našo stran (kaj pa mu preostane), v zameno pa bo poln negotovosti in dvomov hodil v šolo, ki zanj ne bo več varen prostor.

Poleg varnosti so pomembne tudi druge potrebe otro­ka, ki jih zadovoljuje zunaj družine. To je potreba po pripadnosti, biti del skupnosti, potreba po ugajanju od­rasli avtoriteti (učitelju), potreba po biti tak kot drugi. Ravno to zadnje radi pozabljamo. Če smo starši sami uporniki proti sistemu, avtoriteti, šoli, otroku odreka­mo konformizem, ki ga v določeni stopnji razvoja nuj­no potrebuje. Otrok je otrok, ki bo imel čas za upor, ko bo to razvojno ustrezno. Nikakor pa ne v našem imenu pred učiteljico, ki jo ima rad, in sošolci, s katerimi si želi biti enak.

Zapiranje med štiri stene

Lansko leto smo na lastne oči videli in izkusili, da je zapiranje med štiri stene lahko zelo boleče in škodljivo za otroka. Zaprtost v majhno družinsko celico je prine­slo več škode kot koristi na več področjih otrokovega razvoja: na socialnem, čustvenem, intelektualnem, fi­zičnem … Takrat smo skoraj vsi v en rog tulili, naj se otroke vendarle izpusti iz kletke in nihče ni dvomil v koristnost tega. Pa vendar …

Kljub dokazani in do nedavnega še očitni pomembno­sti vključevanja otrok v skupnost kot pogoju za njegov optimalen razvoj se dogaja, da se vse raje zapiramo med štiri stene. Prišli smo celo do točke, da se nam zdi za otroka bolje, da ga izključimo iz skupnosti, iz odno­sov z drugimi odraslimi avtoritetami in vrstniki. Sporo­čilo tem otrokom je, da je svet zunaj nevaren, ne vreden zaupanja, da avtoritete nimajo prav. Račun bo najverjetneje izstavljen kasneje v življenju, vprašanje pa je, če ne bomo tudi takrat iskali krivde zunaj sebe.

Sledenje novim modelom vzgoje

Večina staršev se danes pri vzgoji redko zanaša le nase in na svoje instinkte. Veliko si preberemo, iščemo nači­ne, kako najbolje vzgojiti otroka, da bo srečen, uspešen, samozavesten, sprejet med vrstniki … V zadnjem času se veliko govori o relativno novi metodi vzgajanja, ki je drugačna, kot so avtoritativni, avtoritarni in permi­sivni vzgojni stili, kot smo jih poznali do sedaj. Sliši se odlično in načela, ki jih zagovarja in živi tak stil vzgoje, so vsekakor dobra. Naj jih na kratko opišem.

Temelj sočutnega starševstva je osebna rast. Ne samo otrokova, temveč tudi naša. Otroci so namreč naše ogledalo, naši učitelji. V situacijah, ko se odzivamo na neustrezna vedenja svojih otrok z jezo, kričanjem, je to na nek način nemoč našega notranjega Otroka so ne­zaceljene rane iz otroštva. Da bi bili lahko sočutni do otrok, moramo v prvi vrsti začutiti sočutje do lastne­ga ranjenega notranjega Otroka. Tako je cilj tega na­čina vzgoje, da ne poskrbimo samo za svojega otroka, ampak tudi zase. Izrednega pomena je dovoljenje za izražanje čustev, izhajanje iz sebe, svojih potreb, spod­bujanje k izražanju čustev in svojih potreb. Nikakor pa ne kaznovanje. Kazen so naravne posledice neprimer­nega vedenja, dejanj, pred katerimi otroka ne ščitimo. Neprimerno vedenje ustavljamo, vendar ga ne kaznu­jemo. Sočutno starševstvo je proces, ki traja. Zahteva veliko mero potrpežljivosti (predvsem s samim sabo), umirjenosti, volje, motivacije in pripravljenosti na uče­nje. Zahteva celega človeka in nikakor ni metoda, ki jo apliciraš na otroka, ampak je način življenja. In ravno zato je hkrati najtežja, vendar po mnenju uporabnikov te metode tudi najlepša pot izmed vseh.

Od sebe k drugim

Pot sočutnega starševstva naj bi po tej logiki vodila tudi k drugim, v skupnost, vendar se pri tem sprašu­jem, kako v resnici smo sodobni starši zmožni slediti si­cer dobrim idejam in idealom, ne da bi se ves čas samo izpraševali, samoreflektirali in pri tem tudi mi imeli nekoga, ki bi nas vodil. Kar vidim kot škodljivo, se je pokazalo na posnetku bosega in skoraj golega malčka na ljubljanskih ulicah jeseni, ki je nedavno zaokrožil po medijih. Mama je svojo odločitev argumentirala ravno z načeli sočutnega starševstva, pri čemer je upoštevala otrokove želje. Ljudje smo namreč nagnjeni k posploše­vanju in poenostavljanju. Malo si preberemo, malo po svoje razložimo, to zmešamo z lastnimi nezavednimi vzorci in imamo vzgojne odločitve. Te pa zagotovo niso v skladu z načeli, ki jih zagovarja sicer povsem legiti­mna in strokovno utemeljena teorija sočutnega starše­vstva. Pa jo znamo živeti? Ali le pobrati iz nje tisto, kar nam trenutno ustreza?

Zato nisem prepričana, da pot od sebe vedno vodi k drugim, v skupnost, tudi če se držimo sodobnih načel in vzgojnih principov. Nedavno mi je neki zdravnik jasno in glasno zatrdil, da je najboljša mama pastirica. To je podprl s tem, da je ni čez zdravo kmečko pamet. Danes se namreč zdi, da vse preveč staršev ne zaupa lastnim instinktom in dvomi v vsako odločitev. Rešitve iščemo v različnih teorijah, na spletu, na Facebooku poslušamo kvazistrokovnjake, pozabljamo pa na lastne vzvode moči, ki jih imamo že v sebi.

Za konec

Otrok mora biti del skupnosti. To pomeni, da na račun svoje lastne koristi kdaj da prednost drugim in njiho­vim potrebam in da zna začutiti bolečino drugega ter se na to odzvati. Teh stvari se nauči v šoli, starši pa smo vsekakor vzor temu. Če se bomo zapirali pred drugimi, dvomili, udrihali čeznje, se bo otrok počutil negotovo. Negotov otrok ne bo zaupal sebi in drugim, se ne bo mogel učiti in razvijati vseh svojih potencialov. Doma med štirimi stenami mu pač vsega ne moremo dati. Starši ne moremo nadomestiti vrstnikov, ne glede na to, kako se trudimo. Ti pa so v določenem razvojnem obdobju otrokovi najboljši učitelji.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, januar 2022 (št. 5 letnik 28)