REVŠČINA, PREOBILJE IN »TISTO VMES«

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

»POGLEJ, LIDLIČI!«

Jeseni se je čisto blizu nas, v sosednji državi, v nekem vrtcu v Splitu zgodilo, da so otroci zmerjali in s prstom kazali na vrstnike, ki so bili oblečeni v skromna oblačila brez modne znamke, očitno kupljena v trgovini Lidl. Celo poimenovali so jih baje. Z besedo lidliči, ki so jo na novo izumili in ji seveda dali zaničevalen, manjvreden predznak. Zadeva je kar nekaj časa odmevala po hrvaških medijih in prisilila ljudi, da so se javno začeli spraševati o poti, po kateri peljemo naše otroke v prihodnost.

Kako pa je pri nas? Je Split dovolj daleč? Družba dovolj drugačna od naše, da se kaj takega ne bi zgodilo tudi pri nas? Glede na sodobne trende in vedno večje razlike med bogatimi in tistimi manj bogatimi ter revnimi je to zgodba, ki je še kako aktualna. In prav mogoče je, da se prav ta trenutek dogaja pri nas.

OTROCI V VRTCU

Razvojno gledano je nemogoče, da bi otroci pri treh letih sklepali, da so oblačila neke znamke boljša od ostalih oblačil oz. da so oblačila iz določene trgovine vredna manj. Otroci se v tem obdobju učijo preko modela, opazovanja, posnemanja odraslih. Kaj bo otrok menil o drugih ljudeh, je odvisno od tega, kaj pomembne osebe okoli njega mislijo, delajo in govorijo. Otrok si lahko že zelo zgodaj ustvari predsodke o tistih, ki so revnejši, nosijo skromna oblačila in vozijo slabše avtomobile. A nikoli sam od sebe. Predsodkov otrok namreč ne razvije zato, ker opazi, da smo si ljudje različni. Razvije jih takrat, ko opazi, da je naš odnos do neke skupine ljudi (v našem primeru do revnih) odklonilen in zaničevalen. Zato govorim o vrednotah doma. Če so naše najvišje vrednote denar in materialne dobrine in otroka že v najzgodnejšem obdobju oblačimo samo v draga oblačila, potem bo otrok slej ali prej opazil, da je marsikateri njegov vrstnik drugačen in v njegovih očeh tudi manj vreden. Tako nismo več daleč od  zmerjanja, izključevanja in norčevanja. Niti v vrtcu.

Osnovna dejavnost in naloga otrok v vrtcu je, da se igrajo, sklepajo prijateljstva, se učijo vstopanja v odnose, sprejemajo različnost vrstnikov. Osnovno sporočilo, ki ga morajo dobiti, je, da ni pomembno, kako so si različni, pomembno je, da se znajo skupaj igrati in sodelovati. Otroci, ki jim starši kupujejo že za vrtec draga oblačila znanih modnih znamk, dobivajo sporočila, da so oblačila draga in morajo ostati cela in čista. Otroci poleg tega, da so tako omejeni pri igri in v skrbeh za lepe obleke, ponotranjijo zahteve, kot so »moram imeti« ali »moram sklepati prijateljstva glede na to, kako je nekdo oblečen«. Rezultat odraščanja s takimi notranjimi imperativi pa ne more biti zadovoljen in srečen posameznik, saj bo svojo vrednost meril le z zunanjim bliščem in debelino denarnice.

IZ OTROK V NAJSTNIKE

Otrokom v vrtcu in prvih razredih osnovne šole še ni in tudi ne sme biti pomembno, kakšna je vrednost njihovih oblačil. Nekaterim je sicer pomembno, da so oblačila lepe barve, svetleča in podobno, ne razmišljajo pa še o oblačilih kot statusnem simbolu. Za obdobje najstništva je značilno, da se oblikujejo skupine, ki imajo skupne vrednote, idole in črno-belo razmišljanje v smislu, če nisi z nami, si proti nam. Takrat zunanji videz postane zelo pomemben, celo odločilen pri vstopanju v skupino. Po pripovedovanju mame 13-letnega dekleta je bilo na neki osnovni šoli v Ljubljani za vstop v skupino deklet na primer nujno, da si nosil spodnje perilo znanega modnega oblikovalca. Pregrešno drage spodnjice, ki se jih sploh ne vidi. Veliko pogovora in potrpežljivosti je bilo potrebno, da se je hči vendarle sama odločila, da je tak nakup nesmiseln. Otroci so v tem obdobju že sami po sebi pod strašnim pritiskom, da bi se vklopili. Socialno šibkejši, nespretni imajo slabo samopodobo, lahko samo na tak način vstopajo v odnose. A zopet samo, če si lahko njihovi starši to privoščijo. Obstaja pa velika skupina mladih, ki ostaja zunaj na robu, nesprejeta in zaničevana, saj si ni mogla »kupiti« vstopnice v skupino. Pri najstnikih je res druga zgodba, ko je naš vpliv zelo majhen ali skoraj ničen, lahko pa kot starši in vzgojitelji napnemo vse sile in preprečimo, da bi se podobne stvari dogajale že pri predšolskih otrocih.

»REVŠČINA V OTROŠTVU LAHKO ZAZNAMUJE ZA ZMERAJ …«

Otroci v otroštvu oblikujejo svojo podobo sveta glede na razmere, v katerih živijo. Kot rečeno, smo starši eni najpomembnejših »prevajalcev« dogajanja v družbi našim otrokom. Sporočila staršev, ki si marsičesa ne morejo privoščiti in komaj preživijo do naslednje plače, pa so lahko različna. »Svet je krut, reveži kot smo mi, nikoli ne moremo uspeti, dogaja se nam krivica …« so le ena mnogih prepričanj o svetu, ki jih lahko posredujemo otrokom. Ta se zarežejo v otrokov notranji svet in postanejo mantre, po katerih živijo svoje življenje. Po drugi strani pa se marsikateri otrok iz revnejše družine nauči samostojnosti, odgovornosti in spodobnosti preživetja precej hitreje kot nekdo, ki mu je vse položeno v naročje. V času našega odraščanja smo imeli vsi približno enak socialno-ekonomski status, zdaj pa so razlike med otroki ogromne. Otroci iz revnejših družin imajo manjše možnosti. Vzrok ni samo v tem, da imajo manj možnosti, zunajšolskih dejavnosti, ki spodbujajo njihovo morebitno nadarjenost, vedoželjnost in splošno razgledanost, kot njihovi vrstniki. Vzrok je v njihovi podobi o sebi, v življenjskem scenariju, ki ga nezavedno pišejo in v katerem po navadi niso zmagovalci. Težko imajo predstavo o sebi, kaj vse zmorejo in kaj vse lahko bi, če se z naporom prebijajo skozi življenje. Sklene se začaran krog, ko taki otroci tudi v šoli ne dobijo potrditve, saj jim starši ne morejo nuditi opore, jim pomagati, jih spodbujati. Rezultat so nižji učni uspeh in potrditev že tako slabe samopodobe. Vesna Leskovšek z ljubljanske fakultete za socialno delo pravi, da morajo ti otroci ideje o sebi, da nekaj lahko postanejo, dobivati šele kasneje v življenju. Nekaterim so te ideje o sebi ukradene. Od tega, koliko se znajo soočati s tveganji in kako preiti ovire, je odvisno, kako jim bo uspelo. Veliko večje breme sloni na njihovi lastni volji, sami se morajo hrabriti bolj kot otroci, ki imajo vse. V tem kontekstu sta vlogi vrtca in šole neprecenljivi, saj ne glede na razlike med otroki ustvarjata prostor, kjer imajo vsi enake možnosti. Vzgojitelji in učitelji imajo veliko možnosti, da nadoknadijo in nadomestijo z revščino pogojene primanjkljaje na področju otrokovega intelektualnega razvoja, da mu pomagajo razviti strategije, potrebne za šolsko učenje, in motivacijo za učenje. Pozitivni učinki vključenosti v vrtec na šolski uspeh so proučeni in znani.

PA JE RES TAKO HUDO PRI NAS?

Mnenje v javnosti sicer je, da pri nas na splošno otroci niso lačni. To pomeni, da revščina po tem mnenju ne more predstavljati tako velikega problema. Obstaja pa težava, ki je morda bolj skrita, pa kljub temu vpliva na razvoj naših otrok in je bolj kot s samo revščino povezana z gigantskimi razlikami med otroki v socialno ekonomskem statusu. Res je sicer, da pri nas otroci ne umirajo od lakote in mraza, vendar raziskave kažejo, da v razvitem svetu sama revščina manj čustveno prizadeva otroke, kot jih prizadeva zavest o velikih socialnih razlikah in posledičnih razlikah v življenjskih dobrinah in možnostih. Otroke bolj prizadene dejstvo, da je njegov sošolec odšel na potovanje, on pa si tega ne more privoščiti, kot dejstvo, da si sam po sebi tako želi potovanja. Če sošolec ne bi odšel, sam verjetno ne bi niti pomislil na to. Gre torej za občutek neenakosti v primerjavi z drugimi, česar se kot odrasli prav tako zavedamo, vendar znamo to nekako »po odraslo« prežvečiti in racionalizirati. Otroci pa težje.

ZA KONEC

Dejstvo je, da razlike v družbi obstajajo in tukaj kot posamezniki ne moremo storiti kaj dosti. Kot starši pa lahko vplivamo na dobro počutje naših otrok in živimo v skladu z vrednotami, ki niso v prvi vrsti materialne. Prav tako lahko poskrbimo, da se zgodba iz vrtca na Hrvaškem ne zgodi pri nas. Pustimo otroke biti otroci, neobremenjeni z vrednostjo oblačil in ostalega materialnega. Če imamo veliko, naj ne bo vsak luksuz samoumeven. Če imamo malo, cenimo drobne stvari in ne glejmo zavistno k sosedu. Naučimo otroke, da so lahko zmagovalci, ne glede na to, kako so oblečeni in kakšen telefon imajo. Začeti pa moramo seveda pri sebi. Otroci nas opazujejo in se od nas učijo. Tudi, kadar ne gledamo.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, januar 2018 (št. 5, letnik 24) / Foto: iStockphoto