Pasti starševstva

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Zagotovo se kot starši kdaj sprašujete: Je bilo vedno tako težko biti mama (oče)? Standardi za »biti dober starš« so se v zadnjih letih dramatično spremenili, zato je biti starš danes verjetno res težje, zahtevnejše, predvsem pa drugače, kot je bilo v preteklosti. Takrat so bile težje in zahtevnejše druge stvari. V generaciji naših staršev je veljalo, da so dobri starši tisti starši, ki so poskrbeli za svoje otroke, jih naučili, da so imeli manire, bili spoštljivi in odgovorni. Delali so z namenom, da bi zaščitili otroke pred nevarnostmi sveta in skrbeli za osnove, kot so hrana in zatočišče. Preprosto povedano, poskrbeli so, da je bil otrok sit in na toplem. Uspešnost staršev se je merila z vedenjem otrok, nič ali zelo malo pa so vedeli o njihovem čustvenem, notranjem svetu.
Zagotovo se kot starši kdaj sprašujete: Je bilo vedno tako težko biti mama (oče)? Standardi za »biti dober starš« so se v zadnjih letih dramatično spremenili, zato je biti starš danes verjetno res težje, zahtevnejše, predvsem pa drugače, kot je bilo v preteklosti. Takrat so bile težje in zahtevnejše druge stvari. V generaciji naših staršev je veljalo, da so dobri starši tisti starši, ki so poskrbeli za svoje otroke, jih naučili, da so imeli manire, bili spoštljivi in odgovorni. Delali so z namenom, da bi zaščitili otroke pred nevarnostmi sveta in skrbeli za osnove, kot so hrana in zatočišče. Preprosto povedano, poskrbeli so, da je bil otrok sit in na toplem. Uspešnost staršev se je merila z vedenjem otrok, nič ali zelo malo pa so vedeli o njihovem čustvenem, notranjem svetu.

Potem pa je prišlo do prave poplave informacij o rasti in razvoju otrok, ne samo fizičnem, ampak tudi socialnem, čustvenem, intelektualnem. V relativno kratkem času tridesetih let smo dobili pravo eksplozijo teorij na področju otroške psihologije. S tem je prišlo do stresa za starše, saj je bilo namreč »po novem« treba poskrbeti ne le za to, da so otroci ubogljivi, ampak tudi za njihovo čustveno in socialno zdravje. Starši so se morali vprašati, za kakšno ceno (čustveno) je njihov otrok postal »družbeno ustrezen«. Danes smo pred zahtevno nalogo, kako krmariti med dvema skrajnostma, da ne postanemo helikopterski starši, po drugi pa, da otroka ne zanemarjamo. Kje je prava mera? S tem vprašanjem se srečujemo tudi strokovnjaki na področju vzgoje in izobraževanja, ki smo vsakodnevno priča obema omenjenima primeroma. Vsak starš ima namreč svojo filozofijo vzgajanja, svoj prav in svojo logiko ter temu primerno obrambo, ko je soočen z neučinkovitostjo lastnih vzgojnih metod.

Helikopterji in starši

Kaj imajo skupnega helikopterji in starši? Deset let nazaj bi ob tem vprašanju samo debelo pogledali, danes se lahko le kislo nasmehnemo. Prvi je sicer ta izraz uporabil že izraelski psiholog konec šestdesetih let 20. stoletja, ko je citiral mladostnika, ki je ravnanje svoje mame primerjal z lebdenjem helikopterja nad sabo. Šele kasneje, na začetku tega tisočletja, so začeli v razvitem svetu strokovnjaki opažati, da je tako ravnanje staršev vse bolj razširjeno. Helikopterji imajo namreč to zmožnost, da lahko iz zraka z dobrim pregledom nad vsem dogajanjem lebdijo in “opazujejo”, kar jih pač zanima. Njihova kontrola dogajanja na tleh je neizpodbitna. Zlahka torej potegnemo vzporednico s starši, ki v želji po kontroli otroka ves čas lebdijo nad njim, ga nadzorujejo, pri tem pa tudi vse druge, ki so v stiku z njim, od njegovih prijateljev, vzgojiteljev, učiteljev, trenerjev

Kdo so helikopterski starši?

Helikoptersko starševstvo se nanaša na stil staršev, ki so preveč osredotočeni na svoje otroke. Značilno zanje je, da prevzemajo preveč odgovornosti za izkušnje svojih otrok, za njihov uspeh in neuspeh. Pri majhnih otrocih ti starši stalno opazujejo in sledijo otroku, se z njim vedno igrajo in usmerjajo njegovo vedenje. Pri tem mu ne dovoljujejo nobenega časa, ko je sam s seboj, se sam zaigra, mu je morda celo dolgčas. Pri malo starejših otrocih se helikoptersko starševstvo kaže skozi dejanja, ko starši želijo zagotoviti otroku točno določenega vzgojitelja, učitelja, trenerja, izbirajo otrokove aktivnosti, prijatelje, zagotavljajo nesorazmerno pomoč in nadzor pri otrokovih šolskih projektih, domačih nalogah … Kasneje v adolescenci in tudi obdobju zgodnje odraslosti taki starši nadaljujejo s svojim lebdenjem nad otrokom (ki to več ni), in sicer na način, da kličejo profesorje na fakulteti v zvezi s slabimi ocenami, jim organizirajo urnik, rekreacijo, se dogovarjajo z njegovimi potencialnimi delodajalci glede morebitnega zaposlovanja … ipd.

Zakaj postanemo starši helikopterji?

Vsi starši začnemo z dobrimi nameni. Želimo si uspešne, zadovoljne, odgovorne otroke, ki bodo znali poskrbeti zase. Potem se kar naenkrat znajdemo v istem košu s preostalimi preveč angažiranimi starši in dobimo “diagnozo” helikopterski starši. Kaj se zgodi? Ameriška zdravnica in strokovnjakinja za vzgojo dr. Gilboa pravi, da obstajajo štirje najpogostejši sprožilci, zakaj starši postanejo helikopterji. To so:
Strah pred strahotnimi posledicami, npr. slabe ocene ali da otrok ni bil izbran, poklican v določeno ekipo, ni dobil dela ipd. To se lahko zdi nekaterim staršem grozljivo, zlasti če bi se dalo to preprečiti z njihovim posredovanjem. Ampak ravno številne posledice tega, kar jim starši želijo s svojim vmešavanjem preprečiti (občutki razočaranja, žalost, napor, trdo delo …), so za otroke najboljši učitelji in niso življenjsko ogrožajoči, čeprav se včasih tako zdi.
Občutki tesnobe, ki jih starši čutimo, ko zremo v svet in si zamišljamo prihodnost. Grozote, slabe gospodarske napovedi in negotova prihodnost starše spravljajo v stanje, ko želimo otroke zaščititi s tem, da jih kontroliramo, nadzorujemo in s tem varujemo pred razočaranji.
Pretirana kompenzacija zaradi nesrečnega otroštva. Tisti starši, ki so bili kot otroci zanemarjeni, neljubljeni in prezrti, pri svojih lastnih otrocih to kompenzirajo tako, da so do njih pretirano ljubeči, pozorni, zaščitniški.
Pritisk vrstnikov (drugih staršev). Ko vidimo druge starše, ki se tako trudijo okoli svojih otrok, se lahko v nas sprožijo občutki krivde in nas silijo, da še sami postanemo takšni. Logika v ozadju je takšna: če nisi popolnoma predan svojemu otroku, si slab starš. Prava umetnost je najti pravo mero, da si vključen v življenje svojih otrok, a obenem ne tako vpleten, da pri tem izgubiš občutek, kaj otroci v resnici potrebujejo. V življenja svojih otrok vključeni starši otrokom prinašajo veliko pozitivnega, problem pa nastane, ko starše začne pri tem voditi strah in se o ravnanju, odnosu do svojih otrok odločajo na podlagi strahu, kaj bi se vse lahko zgodilo.

“Povračilni ukrepi”

Helikopterstvo se ne izplača. Slej ko prej sledijo povračilni ukrepi v podobi otrokove slabe samopodobe (otrok nezaupanje staršev ponotranji in ga spremeni v nezaupanje v lastne sposobnosti), nezadostnih veščin pri shajanju z razočaranji, žalostjo, s slabimi stranmi življenja, povečano anksioznostjo in depresijo, pomanjkljivih praktičnih veščin za življenje (pospravljanje za seboj, kuhanje, dogovarjanje z drugimi …) in občutka otrok, da imajo pravico do vsega oz. da mora biti vedno “po njihovo”.

Helikopterski starši in virtualni svet

Danes je biti starš zahtevnejše tudi zato, ker je naša vloga zaščitnikov in vodnikov za pripravo vstopa v svet odraslosti postala popolnoma drugačna. Tukaj in zato smo se starši izgubili. Svet, v katerega vstopajo otroci, ni več »analogen«, temveč precej bolj kompleksen in tudi odraslim dokaj neznan.
Evolucijsko gledano bi morali starši zaščititi otroka pred nevarnostmi, ki prežijo v svetu. Samoumevno se zdi, da starši poznajo, kaj te nevarnosti so, kako približno izgledajo in na kakšen način se braniti. Danes pa smo starši v poplavi moderne tehnologije popolnoma izgubljeni, saj nevarnost ni več v tolikšni meri v zunanjem svetu, ampak v virtualnem. Ta pa je za nas starše, vsaj večino, neznanka. Vemo sicer, da obstajajo pasti tudi v tem svetu, jih pa ne poznamo in to, da je otrok v svoji sobi v virtualnem svetu, se nam morda ne zdi tako zelo ogrožajoče, kot če bi bil na ulici, v gozdu…
Zaziba nas v lažen občutek varnosti, saj imamo otroka doma, pri sebi. V resnici pa še zdaleč ni tako. Otrok je v virtualnem svetu daleč od nas. Nevarnosti, ki jim je izpostavljen, pa so nam nevidne in večinoma niso fizične narave. Morda tudi zaradi tega občutka izgubljenosti in pomanjkanja kontrole danes bolj kot kadarkoli prej starši postajamo helikopterski.

Za konec …

… morda samo misel, ki se jo poskušajmo starši čim večkrat spomniti, ko se ujamemo v past “helikopterstva”, in sicer, da napake in izzivi učijo otroke novih spretnosti, in še pomembnejše, učijo jih, kako se z njimi spoprijeti in jih obvladati. Tega pa si verjetno želimo vsi.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, januar 2020 (št. 5, letnik 26)

.