Nasilje med vrstniki

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Nočna mora vsakega starša je, da njegov otrok po­stane žrtev medvrstniškega nasilja oz. bullyinga, ki je izraz angleškega izvora. Pomeni zastraševa­nje, ustrahovanje, znašanje nad žrtvijo, da bi žrtev ponižali, ustrahovali, poškodovali. Ne zatiskajmo si oči in ne zamahujmo z rokami, da pri nas tega ni veliko. V vsaki večji skupini se najde nekdo, ki je ustrahovalec, in nekdo, ki je žrtev. Kaj pa osta­li? Ostalim rečemo opazovalci, ki imajo enako pomembno vlogo v procesu nasilja oz. ustrahova­nja. Lahko rečemo, da se vsak otrok sreča z med­vrstniškim nasiljem ali kot nasilnež, žrtev ali kot opazovalec.

Vsak dan je ogromno otrok podvrženih medvrstniške­mu nasilju vseh oblik, od nesramnih vzdevkov, groženj, žalitev, poniževanj, zasmehovanj, širjenju govoric, še veliko več jih je temu dogajanju priča. Po mnenju Erin Frankel, avtorice knjig za otroke z naslovi Drzna, Groba, Čudna, v katerih otrokom na njim primeren način pre­ko primerov približa vse vloge v krogu medvrstniške­ga nasilja, se ustrahovanje lahko začne celo že v vrtcu. Kar v sedemdesetih odstotkih gre za verbalno ustra­hovanje, ki je pogosto odskočna deska za druge oblike nasilja, vključno s fizičnim, odnosnim in spletnim.

Ni vse nasilje

Kot družba smo postali veliko bolj občutljivi na znake nasilja in hitro pokažemo s prstom na vedenja, ki jih pre­poznamo kot nasilje. Ob tem je dobro vedeti, kdaj je neko vedenje nasilje, kdaj pa reševanje konflikta ali preprosto merjenje moči. Vsa vedenja, ko se otroci med seboj dra­žijo, hecajo, tudi prerivajo, niso vedno nasilna vedenja.

Večkrat so to nespretni poizkusi reševanja konfliktov, ko med merjenjem moči hitro prestopijo mejo in potem pri­de do solz, vendar tega še ne opredeljujemo kot nasilje. Otroci se ob tem učijo, kje so njihove lastne meje, kje so meje drugih, do kod lahko gredo in kje se je dobro usta­viti. To velja ravno tako za besedno obračunavanje, ko se učijo primerne komunikacije, izražanja jeze, postavljanja lastnih meja in upoštevanja meja drugih.

Če nismo pozorni, vsa ta vedenja lahko prerastejo v medvrstniško nasilje, ki je kot vsako nasilje zloraba moči; z njim nekdo zlorabi svojo moč, da bi drugega nadzoroval, ustrahoval, mu škodoval, ga ponižal, raz­vrednotil, mu vzel moč, si ga podredil, ga izkoristil ali uničil. Pride do neravnovesja moči med dvema ali več osebami z več moči nad osebo z manj moči. Gre za udarce, porivanje, klicanje z žaljivimi vzdevki, grožnje, posmehovanje, tudi izsiljevanje za denar, širjenje lažnih govoric, ščuvanje drugih preko družabnih omrežij ipd.

Posledice nasilja med otroki so lahko zelo resne in zato je zagotovo boljša večja občutljivost kot gledanje stran. Večkrat lahko slišimo, da to so pač otroci, ki se morajo utrditi, vendar nikakor ni tako. Posledice dlje trajajoče­ga nasilja vplivajo na otrokovo samopodobo, občutek lastne vrednosti in varnosti. Erin Frankel pravi, da tudi žaljive besede, tako izrečene kot napisane, spodkopa­vajo otrokov porajajoči se občutek za lastni jaz, za seboj pa puščajo strah, sram in dvom vase.

Zakaj nekateri otroci ustrahujejo vrstnike

Razlogi za to, da se nekateri otroci uporabljajo tako ve­denje, so različni. Nekateri za to, da bi se bolje počutili v svoji koži, morda močnejše, bolj priljubljene, vredne, potrebujejo ob sebi nekoga, ki izgleda šibkejši ali pa je po svojem izgledu oz. vedenju drugačen.

Včasih se otroci vedejo tako zaradi načina, na katere­ga so navajeni doma. Morda mislijo, da je tako vedenje nekaj čisto običajnega, saj je v njihovi družini kričanje, zmerjanje, posmehovanje nekaj vsakdanjega in je edini način komunikacije, ki ga poznajo.

Vpliv množičnih medijev prav tako ni zanemarljiv. Re­sničnostne oddaje zaradi zviševanja gledanosti spod­bujajo nesramno, zlobno vedenje, posmehovanje, ko so udeleženci oddaj izglasovani za odhod zaradi pomanj­kanja talenta ali svojega videza.

Kako opazimo, da je naš otrok žrtev nasilja v šoli

Otroci ne bodo vedno povedali, kaj se jim dogaja v šoli. Razlog je lahko sram, da bodo razočarali starše, ali strah pred vmešavanjem odraslih, ki v njihovih očeh lahko situacijo poslabšajo. Morda se bojijo reak­cije staršev, ki bodo zahtevali, da se postavijo zase in udarijo nazaj, česar pa ne znajo in se bojijo. Nekateri krivijo sebe in lastno vedenje in verjamejo, da če bi bili drugačni, se vedli na drugačen način, se drugi ne bi spravljali nanje.

Vse to so huda bremena, ki si jih otrok lahko naloži; če jih ne prepoznamo, bodo vplivali na njegovo duševno zdravje, saj se bodo napačna prepričanja utrdila in ne­gativno vplivala na njegovo samopodobo in postala del njegove osebnosti.

Pozorni bodimo na znake, kot so spremembe v vede­nju, ki se kažejo v tesnobi, zapiranju vase, zmanjšanju apetita, nespečnosti. Morda je otrok občutljivejši, raz­dražljiv in se izogiba določenim situacijam (npr. vožnja v šolo z avtobusom).

Če sumimo, da je naš otrok žrtev nasilja, poskusimo najti načine, da se nam odpre. To je lahko preko pogo­vora, povod za katerega je gledanje filma ali oddaje s tako tematiko. Takrat ga lahko vprašamo, ali je videl kaj takega v svoji šoli, pozna koga, ki se mu to dogaja, se je morda tudi njemu že to zgodilo. Lahko delimo z njim tudi lastne izkušnje, če smo jih imeli. Zagotovimo mu, da o tem lahko vedno spregovori z nami ali s kate­rimkoli odraslim, ki mu zaupa.

Ko otrok spregovori …

Otroku, ki je zbral pogum in nam zaupal, kaj se mu do­gaja v šoli, nujno povemo, da smo ponosni nanj, da je spregovoril in mu zagotovimo, da je storil prav. Pusti­mo mu, da vse pove na svoj način, mu nudimo tolažbo in podporo.

Stvar, ki jo otrok mora slišati od staršev, je, da sam ni­kakor ni kriv in odgovoren za to, kar se mu dogaja. Za nasilje je vedno odgovoren tisti, ki nasilje izvaja. Zago­tovimo mu, da boste skupaj razmislili, kaj boste storili v zvezi s tem.

Pogovor naj se nikakor ne sprevrže v zasliševanje in naše takojšnje panično reševanje problema, ki otroka izključi iz procesa reševanja. Otroka namreč upraviče­no skrbi, kakšne posledice bo občutil na lastni koži s strani nasilnežev, če bodo stvari v svoje roke vzeli od­rasli. Starši bodo poklicali starše nasilnega vrstnika ali vrstnikov, ti pa se bodo s še večjo jezo in zamero ponovno spravili nadenj. To se namreč lahko zgodi in se tudi dogaja, če se reševanja ne lotimo premišljeno.

Ni recepta, ki bi ustrezal vsem situacijam, saj se te raz­likujejo po resnosti nasilja, specifičnosti vedenja nasil­neža, njegove situacije ipd. Zagotovo pa se moramo kot starši obrniti na šolo in skupaj z učitelji in svetovalni­mi delavci najti način, da se nasilno vedenje preneha. Otrok naj bo del tega reševanja oz. naj ima možnost izraziti svoje skrbi in strahove. Če otroka pustimo zunaj reševanja, se njegova stiska ob negotovosti še poglobi.

Opolnomočenje otrok

Vsi starši si želimo, da bi se naši otroci znali postaviti sami zase, da bi znali postaviti meje in obenem spoštovali meje drugih. Realnost pa je večkrat drugačna. Vsi otroci ne zmo­rejo vstopati v odnose samozavestno, se ne znajo braniti in postaviti zase, se bojijo agresivnih in močnejših vrstnikov.

Opolnomočenje ne pomeni nasvetov, da mora otrok udariti nazaj, se braniti, užaliti, saj tak pritisk še sto­pnjuje njegovo tesnobo. Lahko pa jih učimo postavljati meje z jasno izraženim NE; NEHAJ; TO ME MOTI. To lahko podkrepi s tem, da ga čvrsto (neboleče) prime za roko, pogleda v oči in odide stran. Včasih pomaga tudi ignoriranje. Tako poskuša sam. V primeru, da ne more rešiti situacije, poišče pomoč odraslega. Naučimo ga, da to ni tožarjenje, ampak iskanje pomoči. Razlikovanje med tožarjenjem in iskanjem pomoči je pomembno za vse udeležene v medvrstniških sporih ali nasilju. Otro­ci morajo vedeti, da pomoč odraslega poiščejo takrat, ko poskušajo pomagati sebi ali vrstniku v situaciji, ki je lahko nevarna. Tožarjenje pa je iskanje priložnosti, da nekoga očrnijo pred učiteljem in mu povzročijo težave.

Otroka lahko opolnomočimo tudi z učenjem nadzoro­vanja močnih čustev, ki jih v tistih trenutkih čuti. To so po navadi jeza, bes, ki jih otrok lahko izrazi z besne­njem, kričanjem, jokom. Te reakcije so za nasilneže ti­sto, kar jih še bolj spodbudi, da nadaljujejo z nasiljem. Zagotovo je brzdanje močnih čustvenih reakcij za otro­ka težko, vendar včasih pomaga, da šteje do 10 ali pa v prostoru, kjer je, šteje npr. stole ali okna. S tem preu­smeri pozornost, se umiri in lažje razmišlja.

Za konec

Starši ne moremo zagotovo vedeti, kako se naš otrok vede v skupini vrstnikov, kako se igra, kako se vključu­je v skupino in kaj je pripravljen narediti, da bi bil del skupine. To je za starše težko in nemalokrat smo prese­nečeni, ko dobimo od učiteljev ali vzgojiteljev sporoči­la, ki niso v skladu z našimi predstavami o otroku. Vse, kar lahko storimo, je, da negujemo odnos z otrokom, da nam bo lahko zaupal, če ali ko bo priča ali neposredni udeleženec v medvrstniškem nasilju.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, november 2022 (št. 3, letnik 29)