“Kdo se boji svojega otroka?”

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Sodobna vzgoja otrok nas vsak dan postavlja pred iz­zive, ki smo jim vedno manj kos. Razlogi za to so za­gotovo kompleksni in se skrivajo tako v pomanjkanju časa, hitenju, v vse večji zahtevnosti otrok, ki ne znajo biti več samozadostni, v iskanju hitrih rešitev za vzgoj­ne izzive na različnih spletnih forumih in še bi lahko naštevali. Dva pomembnejša razloga pa sta zagotovo izguba zaupanja staršev v lastno vlogo vzgojitelja in nejasnost cilja vzgoje.

Pomembna sta tako pot kot cilj.

Starši imamo različne predstave o tem, kaj si želimo za svojega otroka, ko bo enkrat odrasel. Nekateri bodo izpostavili srečo kot glavni cilj vzgoje, nekateri uspeh, drugi zadovoljstvo, dobro službo … Nekateri pa se o tem nikoli ne sprašujejo oziroma o tem ne razmišljajo. Delajo po intuiciji in sledijo splošnim prepričanjem, ki trenutno vladajo v družbi. Lahko pa se zgodi, da je naš cilj povsem zgrešen in temu primerne so tudi naše vzgojne metode. Če želimo, da bi bil naš otrok srečen, potem je ta cilj zagotovo napačen. Sreča je prijetno čustvo visoke intenzivnosti, ki ga čutimo, ko se nam izpolni velika želja, povezana z našimi vrednotami. Jasno kot beli dan je, da ne moremo kar naprej čutiti sreče, ne morejo se nam kar naprej izpolnjevati želje, saj življenje niso le med, mleko, rožice … Torej, sreča otrok ne sme biti naš cilj, vzgojna metoda pa zagotovo ne neselektivno izpolnjevanje otrokovih želja.

Uspeh kot cilj je večkrat na vrhu seznama naših želja za otroka. Z uspehom ni nič narobe, težava je v tem, da ga na začetku povezujemo z odličnimi ocenami, s športni­mi rezultati, kasneje z dobro službo, veliko denarja in družbenim položajem. Joj, kakšno breme za majhnega otroka! Naše vzgojne metode bodo ob tem cilju zagotovo povezane s pritiski na otroka, učitelje, trenerje oz. na celotno okolico, ki bo po vašem mnenju odgovorna za to, ali bo otrok uspešen ali ne. Otrokove potrebe, želje v tem primeru niso v pomembne.

V samem bistvu je cilj vzgoje zelo enostaven. Otroke vzgajamo s ciljem, da bodo lahko kasneje živeli sa­mostojno, odgovorno življenje. Vse ostalo so nianse.

Kaj se je zgodilo?

Podobna zgodba se je dogajala na polovici prejšnje­ga stoletja, ko se je v Ameriki zgodil bum permisivne vzgoje. Takrat se je vloga materinstva postavila na gla­vo, matere so prebirale priročnike o tem, kako naj vzga­jajo svoje otroke. Popolnoma izgubljene, negotove so izgubile stik s seboj, rezultat pa so bili razvajeni otroci, ki so popolnoma načeli družbeno strukturo in so bili kot odrasli za družbo povsem nefunkcionalni. Danes lahko rečemo, da je opažen fenomen, ko se po eni strani straši zelo izobražujejo, kako je potrebno vzgajati, po drugi strani pa pri tem izgubljajo zdravo pamet, in sicer med drugim tudi tisto, kar so dobrega dobili od svojih staršev in starih staršev.

Najpopularnejša prepričanja danes odsvetujejo kazno­vanje, discipliniranje, podpirajo sočutnost, poslušanje otroka, osebno rast staršev ob otroku. Ko prebiram to literaturo, ki je objavljena v obliki blogov, zapisih v sku­pinah mamic, člankov v različnih revijah, vsaki strokov­njakinji posebej verjamem, saj govori iz osebne izkušnje s svojim otrokom. Prav tu pa po mojem mnenju nastane problem. Posploševanje svojega osebnega vzgojnega stila, »prodajanje« recepta za vzgojo otrok, ki jih marsi­kateri nemočni starši prebirajo, vzamejo za svete, vodi v še večjo nemoč, frustracijo in občutek neuspešnosti. Vsak otrok je svet zase. V družini, ki je takšna, kot je. S čustveno prtljago staršev, ki je takšna, kot je. S priča­kovanji, ki so marsikdaj drugačna od realnosti. Starši moramo pač biti tisti, ki ohranjamo zdravo pamet in ne izgubljamo cilja izpred oči.

Vzgoja z občutki krivde

Nikoli do sedaj še nismo bili tako obremenjeni z otro­kovimi čustvi, njegovo srečo, nudenjem prijetnih izku­šenj in zaščite. In nikoli do sedaj se starši nismo poču­tili toliko krivi, če tega ne zmoremo v taki meri in tako pogosto, kot pravi splošno prepričanje. Krivda izvira iz občutka neadekvatnosti, ko imamo občutek, da ne na­redimo dovolj, da nudimo premalo. Po drugi strani pa otroci še niso bili tako nesamostoj­ni in nezadovoljni, kot so sedaj. Nekje vmes se nam je nekaj zataknilo. Tako močno, da se desetletni otroci čudijo vrstniku, ki mu starši dovolijo samemu razreza­ti svojo rojstnodnevno torto, češ, ali ti lahko sam držiš tako oster nož. Ali pa ostajajo v popoldanskem varstvu skupaj s šestletniki do pete ure popoldne, ker jim starši ne dovolijo hoditi samim domov. Stalna animacija in pomanjkanje dolgčasa uničujeta otrokovo ustvarjalnost, naše lebdenje nad otrokom ga duši in onemogoča razvoj samostojnosti. Nezaupanje v lastno vlogo nas je naredilo nekako pre­strašene, negotove, otroci pa so bitja ugodja, ki se mu niso pripravljeni zlahka odreči. Želijo se imeti lepo, uživati in prav nič trpeti. Tako je že od nekdaj. Vendar s to razliko, da se včasih ni nihče prav dosti vznemir­jal, ko je otrok protestiral in trpel ob frustraciji, ko se je moral odpovedati ugodju. Starši danes pa težko gleda­mo otroka, ki se muči, mu je težko, hudo in, bog ne daj, dolgčas. Takoj nas začnejo prevevati občutki krivde, iz tega sledi zaščita otroka pred slabimi občutki, zadovo­ljitev želje in nadaljevanje ugodja. Otrok je zopet sre­čen, kot se za današnji čas spodobi.

Otrok kot središče vesolja  

Nedavno sem bila priča protestu skupine staršev prvo­šolčkov, ki po njihovem mnenju niso imeli tako lepega prvega šolskega dne, kot so si predstavljali oz. zaslužili. Prišlo je do tehničnih zapletov, igrica za otroke ni bila v redu, pogostitev tudi ne … Najprej retorično vprašanje: čigav je prvi šolski dan? Že tukaj starši naredimo cel cirkus, ki ga otroci zagotovo ne bi. Če bi pa ga, bi morali starši odreagirati kot odrasli, na primer otroku razlo­žiti, da ne gre vedno vse po načrtih in da to ni nobe­na tragedija. Ampak ne, saj so osebno prizadeti starši, ne otroci. Njihova predstava o prvem šolskem dnevu je bila uničena. Vsak starš si predstavlja, da bo njihov otrok tisti dan center pozornosti, je pa le eden od mno­gih. Na srečo pa večini otrok še ni prav dosti mar.

Če je otrok središče našega vesolja, kaj smo potem star­ši? Planeti, ki krožimo okoli in izpolnjujemo vsako željo, vsak ukaz? Ko je otrok majhen, še gre. Pa tudi takrat se nam zlahka zgodi, da nezavedno začnemo zameriti otroku, ki “nas je naredil” za svojega sužnja. Niti kričati ne smemo več, se jeziti, saj mu bo to pustilo globoke čustvene rane. Vsekakor pa ga ne smemo po riti, če nje­govo vedenje preseže vse meje. Ker pa se morata jeza in frustracija, ki ju kot starši absolutno in povsem normal­no čutimo, nekje kanalizirati, se poslužujemo metod, ki pa so za otroka veliko bolj škodljive, kot če bi mu eno ‘primazali’ po riti. Na primer ignoriranje, pogojevanje naše ljubezni do otroka z njegovim vedenjem (“Mami te nima rada, če se tako obnašaš.”), zasmehovanje oz. sarkazem, ki ga otrok morda ne razume, a ga še predo­bro čuti, osamitev otroka …

Najhujši vzgojni stil po mojem mnenju pa je odsotnost meja. Postavljanje meja od nas zahteva čas, doslednost, ukvarjanje z otrokom. Tega pa je danes vse manj na razpolago. Časa skoraj ni, doslednost je ob odsotnosti časa težko vzdrževati, s frustriranim otrokom se je pa že tako ali tako težko ukvarjati. Zato raje popustimo, naše grožnje ostajajo prazne in otrok to ve. Trenutno mu je super, vendar brez zunanjih meja odraste v mla­dostnika brez meja tudi navznoter. To je podobno leb­denju v vesolju, ko se nimaš česa oprijeti.

Za konec …

Star pregovor pravi, da so otroci naše največje bogastvo. Sama pa brez slabe vesti dodajam, da so obenem tudi stalni vir frustracije, skrbi, konstantnega samoizpraše­vanja in dvomov o naših starševskih sposobnostih.

Kar naši otroci potrebujejo, so samozavestni starši, ki se ne bojijo svoje vloge in še manj svojih otrok. Ob dvomih in stiskah si prikličimo pred oči cilj – našega otroka kot samostojnega in odgovornega odraslega človeka. Večino­ma nam bo potem lažje sprejeti kakšno vzgojno odločitev.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, november 2018 (št. 3, letnik 25)