KAJ MORAMO STARŠI VEDETI PRED ZAČETKOM ŠOLE?

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Začetki so nekaj posebnega. S seboj prinašajo prijetno vznemirjenje, po drugi strani pa tudi strah pred neznanimi in novimi stvarmi. Vstop v šolo je pomemben začetek in takrat smo vsi po malem v stresu, verjetno starši še bolj kot otroci. Da bo začetek lažji, je dobro nekatere stvari malce osvežiti.

ŠOLA NI VRTEC

Ne glede na to, da so želeli snovalci devetletne osnovne šole prvi razred spremeniti v malo šolo, v kateri se otroci skozi igro učijo, jim je to žalostno spodletelo. Prvi razred je že šola! Otroci prestopijo prag šole, učitelji niso več vzgojiteljice v vrtcu, ‘crkljanje’ v naročju učiteljice ni nekaj običajnega, treba je delati domače naloge ter med poukom sedeti pri miru. Učenja skozi igro je malo ali nič. Tako imajo že prvošolčki pred seboj zahteven razvojni cilj, ki mu niso vsi dorasli, vsaj ne takoj. Otroku kot starši najbolj pomagamo, da tudi sami vzamemo šolo resno, ne komentiramo pred otrokom »čudaških« učiteljic in njihovih postopkov ter vzamemo v zakup, da bo otrok slej ko prej dosegel določene cilje, ki naj bi jih usvojil. Brez panike! Šola naj bo pomembna, a ne najpomembnejša stvar v vašem življenju. Kratko, a redno delo za šolo naj postane vsakodnevna rutina, tudi če gre le za pregled tistega, kar so delali v šoli. Prej ko bo otrok z vašo pomočjo dojel in usvojil rutino, varnejšega se bo počutil, bo uspešnejši in lažje bo hodil v šolo.

VAŠ OTROK JE RES EDINSTVEN, A JE RAVNO TAKO EDINSTVEN, KOT SO VSI DRUGI OTROCI V ŠOLI.

Za vsakega starša je otrok nekaj posebnega. S tem ni nič narobe, saj je dejansko vsak otrok edinstven, s svojimi dobrimi kot tudi manj dobrimi lastnostmi in bolj ali manj prijetnim vedenjem. Otrok preko sporočil okolja o tem, kakšen je, izgrajuje samopodobo. Otrok s pozitivno samopodobo je otrok, ki je dobival veliko realnih pozitivnih sporočil tako glede svoje osebnosti kot vedenja. Starši se hitro ujamemo v past, ko otroka vidimo kot nekaj posebnega in mu z nerealnimi sporočili dvigujemo samopodobo (npr. ti si najpametnejši, najlepši otrok ipd.), ki je tako na nek način lažno pozitivna. Otrok pride z nerealno predstavo o sebi v skupino, kjer pa naenkrat ni najpametnejši ali najlepši. Prav tako učitelji otroka posebej ne pohvalijo, izpostavijo in nikakor nočejo videti tistega, kar vidimo mi. Tako se zgodi marsikatera stiska in boleč udarec tako našemu egu kot tudi samopodobi otroka. Prilagajanje skupini in videnje svoje vloge kot »enega izmed« je tako težje in če si predstavljate, da ni edini s temi težavami, imajo učitelji pred seboj kar naenkrat skupino popolnih individualistov, ki jo težko obvladajo. Manj ko se bomo vtikali in se obremenjevali s tem, kako nihče ne vidi otrokove prave vrednosti, hitreje bomo preboleli in zacelili lastno narcistično rano, da nismo starši izjemno genialnega otroka (se opravičujem tistemu odstotku staršem, ki to so). Seveda se strinjam, da je prijetno, ko učitelj po nekaj mesecih morda res kot pozitivno izpostavi nekaj, kar ste vi seveda že vedeli. Naj bo to vaše tiho zadoščenje.

NE PRIČAKUJMO PREVEČ, PA TUDI NE PREMALO.

Ljudje smo prilagodljiva bitja. Če na primer od nas v službi pričakujejo manj, kot zmoremo, se bo večina od nas res potrudila manj. Tako je tudi z otroki. Starši večkrat delamo namesto otroka stvari, ki jih sami že zmorejo. Otroci bodo kmalu ugotovili, da se to splača in se ne bodo potrudili bolj, kot je nujno. Po drugi strani pa prevelika pričakovanja in zahteve vodijo v stiske, pasivnost in slabo samopodobo. Pričakovati od otroka malo več kot zmore, poveča motivacijo, občutek ob uspešno premagani oviri pa pripomore k oblikovanju podobe o sebi kot o nekom, ki se zmore spopasti z izzivi. Zato otrok, ki vstopajo v šolski prostor, ne smemo podcenjevati, kaj šele, da bi se nam revčki smilili, ker imajo toliko naloge. Naj nas ne premami, da opravimo nalogo namesto njih, ne glede na to, koliko so obremenjeni. Če vidimo, da res ne zmorejo, skupaj poiščimo druge rešitve, nikakor pa ne delajmo namesto njih. Nekatere izmed veščin, ki jim bodo pomagale preživeti:

• Zmožnost poslušanja.
• Zmožnost premagovanja frustracije.
• Pripravljenost počakati.

POSLUŠANJE KOT IZUMIRAJOČA UMETNOST

Otrokova uspešnost in s tem dobro počutje v šoli sta pogojena z zmožnostjo poslušanja. Na to ga lahko pripravimo že doma, tudi z zgledom. To pomeni, da otroka že od majhnega navajamo, da mora biti tiho, če nekdo govori, in govorca ne prekinja. Kdo ne pozna situacije, ko se z nekom pogovarjate, otrok pa vam želi nekaj nujno povedati? Če mu takoj posvetimo pozornost in prekinemo komunikacijo z drugo osebo, sporočamo, da lahko kadar koli, kjer koli pove kar koli in tudi komur koli. Enako velja, če se sami pogovarjamo z njim, pa nas kar naprej prekinja in ‘skače’ v besedo, mi pa morda niti nismo pozorni na to kršenje pravil komunikacije. Kasneje se bomo pa čudili, ko bodo vzgojiteljice v vrtcu ali učitelji v šoli rekli, da ne more biti tiho niti sekunde, kar naprej moti pouk in ‘skače’ v besedo. Seveda velja tudi obratno. Ko otrok govori, ga poslušamo in ga ne prekinjamo. Bodimo aktivni poslušalci, ga o povedanem tudi kaj vprašajmo in mu z neverbalno komunikacijo dajmo vedeti, da ga res poslušamo. To je naložba za prihodnost. Kadar pa govorimo mi, pričakujmo in zahtevajmo od njega, da nas bo poslušal in tudi slišal. Če mu nekaj govorimo, on pa gleda televizijo ali pa se igra s kockami, nas le navidezno posluša. Takrat moramo prekiniti igro, poiskati očesni kontakt in mu povedati, kar smo želeli sporočiti. Ne pristajajmo na to, da mu moramo reči petkrat isto stvar, saj se to lahko prenese tudi v šolo, kjer je »neposlušanje« videno kot kršenje pravil in neupoštevanje avtoritete učitelja.

ZMOŽNOST PREMAGOVANJA FRUSTRACIJE

Otroci običajno želijo biti povsod prvi. Prvi v koloni za kosilo, prvi v koloni za sprehod, prvi nekaj povedati, biti zmagovalec v družabni igri, v športu ipd. Eden od ciljev socializacije je sprejemanje dejstva, da nisi vedno zmagovalec in prvi v vrsti. To je za otroke zelo boleče, predvsem če tega ne usvojijo do vstopa v šolo. Biti prvi je povezano s tekmovalnostjo in individualizmom, ki sta v današnjih časih zelo opevana. Prilagoditi se skupini in dati prednost drugemu, tudi na račun lastnega ugodja, pa se dojema kot konformizem. Pozabljamo, da potrebujemo oboje, kar pa je težko uravnotežiti. Otroka lahko že do šole naučimo sprejemati poraze ali vsaj omiliti njegovo reakcijo takrat, ko se to zgodi. Najenostavnejši način je igranje družabnih iger, kart, ko otrok slej ko prej tudi izgubi. Otrok mora seveda tudi zmagati, da ne izgubi veselja, absolutno pa mora kdaj tudi izgubiti. Če je žalosten, mu pokažemo, da ga razumemo, razložimo pa mu, da je to del življenja in nič hudega. Nekateri otroci se ob zmagi veselijo na način, ki druge ponižuje (npr. »Kakšna zguba si …«). To moramo obvezno ustaviti, saj pri tem ne gre za veselje ob zmagi, temveč za zaničevalen odnos do drugih. Frustracijo za otroka predstavlja tudi dejstvo, da mu pri prvem poizkusu nekaj ne uspe. Kaj bo storil po tem, pa je zelo pomembno. Bo pri tem obupal ali vztrajal, dokler mu ne uspe? Nič koliko otrok od jeze zmečka list ali uniči ponesrečen izdelek, redki so tisti, ki sprejmejo lasten poraz in nadaljujejo. Naloga staršev je, da od otroka pričakujemo, da ob neuspehu ne obupa in dokonča nalogo. Ob tem ga ne kritiziramo, temveč spodbujamo, na koncu pa tudi nagradimo. Sporočilo, ki ga želimo dati, je, da ni nič narobe, če nam takoj ne uspe, pomembno je, da se je potrudil dokončati zadano nalogo, tudi če končni rezultat ni popoln. S tem ga učimo predanosti in vztrajnosti, ki ju bo še kako potreboval v življenju.

PRIPRAVLJENOST POČAKATI

Že predšolski otroci zmorejo zdržati pol ure ob usmerjeni dejavnosti. Seveda je lažje, če je ta zanimiva, da jih pritegne in tako lažje vzdržujejo pozornost. Pustimo na strani otroke z resno motnjo pozornosti, vendar je teh precej manj, kot si mislimo. Nimajo vsi otroci, ki v prvem razredu ne morejo biti pri miru in kar naprej motijo pouk, motnje pozornosti. Pri večini gre le za to, da niso navajeni zdržati pri miru nekoliko dlje. Niso dovolj motivirani, dejavnost jih dolgočasi, raje se zabavajo. Ti isti otroci pa lahko na primer v drugi, tudi relativno nezanimivi situaciji (npr. v cerkvi) zdržijo brez težav na miru tudi dve uri. Zanimivo. Otroci namreč dobro vedo, kaj se pričakuje od njih v določeni situaciji. Ne podcenjujmo otrok in njihove zmožnosti koncentracije, ki je pri majhnih otrocih resda kratkotrajnejša, vendar ob vstopu v šolo že dovolj velika, da sledi pouku. Zahtevajmo in pričakujmo to od njih.

ZA KONEC

Ob začetku šolskega leta vam želim veliko uspešnega premagovanja ovir, potrpežljivosti in vztrajnosti. Pa ne pozabite: ni pomembno, če naredite napako, pomembno je, kaj naredite potem.

Srečno!

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, september 2017 (št. 1, letnik 24