Članek meseca

Juhuhu, šola je tu!

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Počitnice so se končno končale in neusmerjenega prostega časa je konec. Prav ta neusmerjeni prosti čas zna biti nočna mora staršev, ki proti koncu po­čitnic ne vejo več, kako animirati in zaposliti otro­ka, da ne bo ves čas visel na elektronskih napra­vah. Nekateri si sicer poiščejo počitniško varstvo, za katero je marsikje potrebno pošteno seči v žep, drugi se morajo znajti po svoje. Redki so na­mreč tisti, ki imajo upokojene babice in dedke. In teh bo tudi vedno manj. Zato verjamem, da večina staršev komaj čaka, da se začne šola, ki otroka po­novno resetira in spravi v rutino.

Letos bo drugače

Zaupanje v otroka in neobremenjenost s preteklostjo bosta sicer veliko pripomogla k boljšemu začetku in samemu vzdušju v družini, a v nekaterih primerih mo­ramo glede na izkušnje predvideti potencialne izzive. Zaradi veselja, da ni več dolgčasa, ki je otrokom sko­raj nekaj nepredstavljivega, namreč hitro pozabimo oz. potlačimo spomine na težave, ki so jih otroci morebiti imeli v prejšnjem šolskem letu. Če pa se že spomni­mo, si samo želimo, da bi bilo letos drugače. Na žalost se stvari same od sebe redkokdaj spremenijo. Zato je glede na »zgodovino« pametno malo predvideti in z otrokom narediti načrt ali se kako drugače dogovoriti, kako in kaj v tem šolskem letu ter se tega tudi držati. To še posebej velja, če imamo vedenjsko zahtevnega otroka, ki se težko vključuje v razred a je kakorkoli dru­gače izziv za učitelje. V taki situaciji moramo skleniti nekakšen dogovor oziroma narediti načrt, v katerem so jasne posledice, če otroku ne bo uspelo. Morda se sliši preveč tehnično, ampak načrt lahko skupaj z otrokom napišemo ali narišemo, potem pa pritrdimo na primer na hladilnik. Vsebuje naj le tisto, kar nam je najpo­membnejše, saj preveč podatkov in zavez vse skupaj razvodeni. Dogovor je namreč obojestranski, držati se ga moramo tudi starši. Doslednost zahteva angažira­nost in s tem energijo. Zato res dobro premislimo, kaj je tisto, v kar bomo to energijo vlagali. Slabše od tega, da nimamo nikakršnega dogovora, je slab dogovor oz. tak, ki samo visi na steni ali hladilniku in postane del družinskega inventarja. Otroku sporoča, da njegova dejanja nimajo posledic in da nam je vseeno. Temu lah­ko rečemo slab recept za uspeh.

Seveda je težko predvideti situacije vnaprej, a ne sme­mo pozabiti, da imamo bogato zakladnico izkušenj z otrokom in njegovim vedenjem z vrstniki in odnosom z avtoriteto. Če imamo prvošolčka, je ta najverjetneje obiskoval vrtec, kjer potekajo podobni procesi socia­lizacije in vključevanja v skupino. Jasno izrazimo pri­čakovanja in zaupanje, da bo otroku uspelo. S tem ne mislim le na otrokovo šolsko uspešnost, temveč tudi na njegov odnos do dela, domačih nalog, odnos do učite­ljev in sošolcev. Sporočila otroku naj bodo pozitivna in naj vsebujejo čim manj »ne-jev« (npr. ne pretepaj se, ne jezikaj, ne kriči), raje naj bodo v smislu »bodi prijazen, spoštljiv, govori tišje« ipd.

Odnos do avtoritete

Najverjetneje si želimo, da bi šolsko leto potekalo čim bolj gladko, z lepimi ocenami in s pohvalami učitelja za lepo vedenje. Vendar zopet se to samo od sebe ne zgodi. Če hočemo, da otrok resno jemlje šolo in učitelje, mora najprej resno vzeti nas starše. Odnos do avtorite­te se namreč začne v družini in se zrcali v odnosu do učiteljev. Če je otrok navajen jezikati in oporekati vsaki naši odločitvi in misli, da ima pravico odločati čisto o vsem v družini, potem se ne smemo čuditi, če je tak tudi v šoli. Mirno lahko trdim, da je trenutno v šoli zelo veliko takih otrok, pa sem izvzela najstnike, pri katerih je upor avtoriteti razumljiv in del njihovega razvojnega procesa. Problematično se mi zdi, da imajo že majhni otroci potrebo po izpraševanju vsake učiteljeve odlo­čitve in ne morem mimo tega, da ne bi za kaj takega klicala na odgovornost staršev. Nemogoče je namreč, da bi starši ne imeli takih težav doma. Celo zdi se mi, da starši, s strani učitelja soočeni s takim otrokovim ve­denjem, v tem ne vidijo večje težave. Kot bi bilo to nekaj povsem običajnega.

Pri tem spregledamo, da je upoštevanje avtoritete ključno za zdrav osebnostni razvoj otroka. Včasih se je reklo, da kar reče učitelj, je vedno prav. Ker seveda to ni res in imamo kot starši morda slabe spomine na nepravičnost, ki nas je doletela, smo se lahko odločili, da pri naših otrocih ne bo tako. Vzgojno vodilo, da otroku ni treba upoštevati pravil, če se mu zdijo ne­pravična, in da smo starši zmotljivi (kar seveda smo, ampak otrokom tega ni treba takoj vedeti), pomemb­no vpliva na vzgojo v sodobnem svetu in povzroča nešteto preglavic najprej staršem, kasneje pa tudi učiteljem.

Morda starše skrbi, da otroci, ki se podredijo avtori­teti, ne bodo znali razmišljati z glavo in v življenju ne bodo uspeli. Za kaj takega ni nobenih dokazov, prej obratno; otroci, ki jim nobena avtoriteta ne more po­staviti meja in se o vsem odločajo sami, se prej ali slej izgubijo. Zmanjka jim namreč trdnosti pod no­gami, saj se nimajo česa oprijeti in jim zlahka zdrsne. O uspehu pa ne bo ne duha ne sluha. Otrok se mora najprej podrediti, da se bo kasneje znal upreti. Če se ne podredi, v adolescenci sploh ne bo vedel, čemu naj se upira, saj mu bo že vmes zmanjkalo municije in idej.

Učitelji so naši partnerji v zločinu

Odnos staršev do učiteljev, ki poučujejo našega otroka, je ključnega pomena za uspešno funkcioniranje otroka na vseh področjih, tako na učnem kot tudi na čustvenem in socialnem. Naj se sliši še tako bizarno, vendar smo starši in učitelji v nekakšni zaroti, s katero želimo otroka pri­peljati do konca šolskega leta po poti brez nepotrebnih ovinkov. Samo sodelovanje in pozitiven pristop do šole bosta dala dobre rezultate. Če otrok ve, da smo z učiteljem povezani in nam ne more prodajati zgodbic ter se kazati v najlepši luči (kar je mimogrede povsem naravna po­treba), bo slej ko prej sprejel pravila igre in bo sodeloval. Takoj ko pa bo začutil, da nam učitelj ni najbolj všeč in da dvomimo v njegove odločitve, bo to izkoristil sebi v prid.

Seveda je na mestu vprašanje, kaj storiti, če se res ne strinjamo z učiteljem. To se v zadnjem obdobju doga­ja precej pogosto. Predlagam, da tega ne razrešujemo pred otrokom, ampak poskušamo najti skupen jezik z učiteljem. Starši moramo zaupati in verjeti, da je tudi v učiteljevem interesu, da je otrok uspešen in vključen v skupino. Preprosto povedano, da mu želi dobro. Iz izkušenj lahko povem, da ne poznam nobenega učite­lja, ki bi otroku želel škodovati in mu preprečiti uspeh.

Tudi sama se včasih nisem strinjala z nekaterimi odlo­čitvami učiteljev mojih otrok, vendar sem od njiju ve­dno zahtevala, da jih spoštujeta. To pa iz razloga, ker sem od njiju pričakovala, da bosta sprejela in spošto­vala moje odločitve, četudi so se jima morda zdele ne­pravične. Ne pozabimo, da z nespoštovanjem učiteljev pljuvamo v lastno skledo in posledično zmanjšujemo otrokovo spoštovanje do nas kot avtoritete.

Šolski uspeh

Besedna zveza šolski uspeh je velikokrat uporabljena, ji je pa potrebno po mojem mnenju dati posebno mesto. Šolski uspeh si starši predstavljamo kot odličen uspeh, po možnosti z odličnimi ocenami pri vseh predmetih. Če to umanjka, potem otrok ni uspešen. Tako nekako gre današnja logika, ki pa je tako zgrešena, da pošteno škoduje otrokom. Vsak starš si želi, da bi imel njegov otrok lepe ocene, po možnosti same petice, vendar to ve­činoma ne gre. Res je, da se v nižjih razredih to dogaja v veliki večini in imamo starši lahko napačno predstavo, kako sposoben in nadarjen je naš otrok. Poplava petic v prvem triletju je tema za kdaj drugič, tukaj jo omenjam le v kontekstu popačene slike in nerealnih pričakovanj do otroka v višjih razredih. Po mojem mnenju je uspe­šen tisti otrok, ki dela po svojih sposobnostih, ki v svoje delo vlaga trud in je do svojega dela odgovoren. Starši najbolje poznamo svojega otroka in vemo, kaj so njego­va močna področja in kje je šibkejši. Naj bo vložen trud merilo uspeha, saj tudi sami nismo bili vsi odličnjaki in vsestransko nadarjeni. Od otroka ne pričakujmo samih petic, pričakujmo pa trud, odgovornost za njegove šol­ske dolžnosti in predvsem spoštovanje. Taka pričakova­nja bo otrok lažje dosegal in si ob tem gradil pozitivno samopodobo. Že tako se mi zdi, da otrok kar tako mimo nas hitro začne od sebe pričakovati preveč in se obre­menjuje s primerjavami z uspešnejšimi, lepšimi, boga­tejšim … Ne dodajajmo še mi svojega lončka, saj bomo najverjetneje že brez tega imeli precej dela.

Za konec

Ob vsem povedanem naj poudarim še zaupanje, brez katerega ne smemo poslati otroka v šolo. Zaupanje v otroka, da bo zmogel in da ne bo v šoli ničesar takega, česar ne bi bil sposoben rešiti, sam ali z malo pomoči, če bo potrebno. Ob začetku šolskega leta vam želim čim mirnejše šolsko popotovanje.

Objavljeno v reviji Zmajček št. 1, letnik 31 (sept. 2024)