“Dajte mi to, kar potrebujem, ne tega, kar si želim.”

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

“Dajte mi to, kar potrebujem, ne tega, kar si želim.” (A. de Saint-Exupéry)

Otroci že zelo zgodaj pokažejo, kaj hočejo in česa nočejo. Za to, da dosežejo svoje, so se mnogi pri­pravljeni na vso moč boriti. Starši moramo to zdr­žati in slediti otrokovim potrebam. To je včasih kar težko, saj nam živci hitreje popustijo kot otrokom. Klonemo, ko nas pogleda z žalostnimi očkami ali pa popustimo uporniškemu, impulzivnemu ali nasil­nemu vedenju otroka. Včasih kričimo in vztrajamo pri svojem, na koncu popustimo, ker ne zmoremo več. Drugič vztrajamo pri svojem in se na koncu počutimo slabo, da smo otroka za nekaj prikrajšali. Vse to zato, ker imamo otroka radi in težko sprej­memo, da je kdaj žalosten, jezen, nezadovoljen in odkrito izraža, da nas odklanja. Vendar so vse to le reakcije na to, da nismo ugodili njegovi želji.

Naloga staršev je, da se trudimo zadovoljevati otrokove potrebe in ne vedno želja. Večkrat imamo težavo z loče­vanjem potreb od želja. Kar si otrok želi, ni nujno tisto, kar potrebuje. Včasih je celo obratno. Naj pojasnim s preprostim primerom. Otrok si želi namesto kosila jesti piškote. V tem primeru je vsakomur od nas jasno, da so piškoti otrokova želja, potrebuje pa zdravo, uravnoteže­no prehrano. Zato ne bomo uslišali njegove želje, tem­več zasledovali njegovo potrebo. Ampak vsakdan nam natrosi ogromno izzivov in zgodi se, da se naša presoja, kaj otrok res potrebuje ter kaj si želi in mu je morda celo v škodo, zamaje.

Danes starši zlahka lahko podvomimo vase, ali znamo vzgajati ali ne tudi zato, ker z vseh strani dobivamo veliko, tudi nasprotujočih si, sporočil o vzgoji. Vzgoji­teljica ali učiteljica se osredotoča na eno, Facebook nadrugo. Soseda zagovarja nekaj, naša zdrava pamet go­vori drugo. V knjigah beremo o čuječnosti na eni stra­ni in postavljanju meja na drugi. Težko se znajdemo in prisluhnemo svojemu jazu, temu, v kar sami verjame­mo, kar so naše vrednote in prepričanja.

Ustavimo se in se zazrimo v prihodnost. V kakšnega človeka želimo, da odraste moj otrok? V uspešnega, sa­mozavestnega, odločnega in takega, s katerim se bodo ljudje radi družili? Kaj potrebuje, da bo to dosegel? Biti mora discipliniran, delaven, samostojen, nekonflikten, prilagodljiv … In tak bo morda postal, če bomo starši prevzeli odgovornost za vzgojo. Pomembno je, da se ves čas opominjamo, da smo mi odrasli in torej mi odgovorni za odločanje o tem, kaj je za otroka dobro in kaj ne. Če se bomo tega zavedali, mu bomo lažje rekli tudi ne, če bo potrebno, saj bomo vedeli, da je to v njegovo korist.
Otrok potrebuje, da ga sprejemamo, si vzamem zanj čas in se mu posvetimo brez motilcev (TV, telefon, ku­hanje …), da zanj skrbimo, smo do njega nežni, pozor­ni, da poskrbimo za varnost in ga zaščitimo, ko je to potrebno, da smo zanesljivi. Naša naloga je, da otroka pripravimo na življenje, da ga naučimo primernega vedenja, komunikacije, da loči med prav in narobe, da se nauči določenih veščin, da bo zmogel samostojno živeti. Zato pri vzgoji pogosto nismo najbolj zabavni, ampak moramo neomajno vztrajati na poti do tega, da otroku omogočimo, da odraste v samostojnega človeka.

Premagovanje težav z otrokom močne volje

Nekateri otroci so pripravljeni sodelovati, so zlahka vo­dljivi in ne vztrajajo pri “hočem”, temveč nam sledijo in naredijo, kar morajo. Včasih malo kljubujejo ali se ku­jajo, ampak na koncu vendarle popustijo in nam ustre­žejo. Z otroki z močno voljo pa ne gre tako zlahka. Če imamo otrok več, opazimo razlike med njimi, razlike v osebnostnih lastnostih in temperamentu. Nekaj, kar so prinesli na svet. Vidimo, da je enega lažje vzgajati kot drugega. Če je otrok edinec, hitro lahko pomislimo, da smo nekompetentni starši.

Močna volja je velik dar za otroka, saj bo kljub oviram lahko vztrajal po poti doseganja ciljev, vendar pa so ta­kšni otroci kar težak zalogaj za starše. Napačno bi bilo, če bi otroku pustili, da uveljavlja svojo voljo, češ, da je dolgoročno zanj bolje, da ta močan zna­čaj ohrani in razvija, ker mu bo v življenju prišel prav. Otrok namreč še ne ve, kaj je zanj dobro in kaj ne, zato moramo tudi pri teh otrocih odigrati vlogo vzgojitelja. Otroka moramo siliti, da naredi tudi stvari, ki jih noče, da se vede, kot je primerno, počne stvari, ki jih od njega pričakujemo in ne počne prepovedanih stvari.
Pred očmi imejmo najstnika z močno voljo in hitro nam bo jasno, da moramo vztrajati že pri mlajšem, da bomo imeli v najstniškem obdobju še kaj besede in vpliva na otroka. V nasprotnem primeru bomo le še nemi spre­mljevalci, ki bomo zaskrbljeno opazovali, kaj počne oz. česa ne počne. V šoli pri najstnikih opažam, da je vedno več otrok, ki samovoljno izostanejo od pouka in povedo, da se jim ne da, da so utrujeni, da se doma uči­jo … Starši povedo, da nanje nimajo več vpliva, da doma ne naredijo hišnih opravil ipd., da jim ne dovolijo vsto­pa v sobo … Nemo opazujejo, kako njihov najstnik drsi v učni neuspeh, v težave v duševnem zdravju ali delin­kventnost. Včasih to opazimo tudi pri mlajših učencih, že v 4. ali 5. razredu. Ravno zato moramo pri otrocih re­snično vztrajati pri tem, da smo mi glavni, da mi posta­vljamo pravila, omejujemo, prepovedujemo, zahtevamo in ne le prosimo in upamo, da nas bo otrok uslišal.

Uporniško vedenje

Pri uporniškem otroku gremo pogosto v boj, prereka­nje, kdo ima prav, in v boj za zmago. Če zmaga otrok, dobi sporočilo, da je močnejši on in da se nič ne zgodi, če ne upošteva pravil oz. dogovorov. Če zmagamo star­ši in ga nadvladamo s pozicije moči na način, da otroka ponižamo, se otrok boji in je jezen.
Kaj pa naj? Pomembno je, da na izbruhe mislimo že prej, ko je vse v redu. S partnerjem se dogovorimo, kakšno obnašanje je za našo družino sprejemljivo in kakšno ne.
Spomnim se, da sva imela starša, ko so bili otroci mlaj­ši, dogovor, da bova imela le nekaj takih ne-jev , pri ka­terih ne bova dovolila pogajanja. To pa zato, da bodo otroci začutili, da je tam res meja. Kajti, če ves čas vpi­ješ ne, otrok ne posluša več.
Na primer, da je pri nas doma nesprejemljivo, npr. “grdo” obnašanje pri mizi. Otrokom jasno povemo, kaj pomeni grdo obnašanje pri mizi. Ali je to pacanje s hra­no, brskanje po krožniku spakovanje, govorjenje, da je hrana “fuj” ali “ogabna”, cmokanje, odhajanje od mize, igranje, branje, brskanje po telefonu, prepiranje ali le nekaj od tega? Hkrati je pomembno, da povemo tudi, kakšno vedenje je primerno, npr. mirno pogovarjanje, če ti hrana ni všeč, če si sit, to poveš na primeren način: “Meni solata ne paše.”

Otroci naj vedo tudi za posledico. Naj predstavim pri­mer posledic: najprej otroka opozorimo, da se ne vede primerno in povemo, kakšno vedenje je primerno. Če ne zaleže, gre od mize v sobo in poje kosilo kasneje, sam. Če otrok kuha zamero in noče do konca pojesti kosila, kosi­lo shranimo in mu ga damo, ko bo lačen. Vmes ne sme jesti sadja ali prigrizkov. Brez skrbi, danes večina otrok pri nas ni lačnih in ne bo škode, če bo brez kosila. Seveda je to le primer, vsak od nas ravna drugače.

Pri vodljivih otrocih ne bo težav, pri tistih z močno vo­ljo pa bosta na preizkušnji vztrajnost in enotnost obeh staršev. Tak otrok gre do roba in še čez. Zdi se, kot da hoče preveriti, kaj se bo zgodilo, če starša ne bosta ure­sničila, kar sta rekla. Oba starša morata vztrajati, če­prav nam je včasih težko in podvomimo v pravilnost odločitve. Vedno znova se lahko pomirimo z vpraša­njem, kaj hočemo doseči. Želimo si imeti prijetne odno­se z otroki, vendar pa mora biti jasno, kdo je starš in kdo otrok, kdo odloča in kdo uboga. Seveda vse z največjo mero spoštljivosti do otroka.

Na tej točki bi poudarila še eno pomembno stvar. Opa­žam, tako pri starših, kot tudi pri vzgojiteljih in učiteljih, morda pri ženskah večkrat kot moških, da zadevo po­gosto zapletemo, ker preveč govorimo. S tem hočemo poudariti pomembnost svojih besed in resnost prekr­ška, v bistvu pa z dolgim govorjenjem in pridiganjem krepimo otrokovo notranjo napetost, jezo. Otrok tega ne zdrži in kdaj izbruhne, s čimer nastane nova težava, do nas je nespoštljiv. Kratko in jedrnato bo najbolje.

Nekoč sem nekje našla zapis Nasveti otroka odraslim. Avtorja ne poznam, z veseljem pa z vami delim nekaj nasvetov:

• Ne razvajaj me. Dobro vem, da ne morem dobiti vse­ga, kar hočem. Samo preizkušam se.
• Ne boj se odločnosti. Tako vsaj vem, pri čem sem.
• Ne sili me. S siljenjem me samo siliš, da zmaguje moč. Rajši me vodi.
• Ne nasedaj, kadar te hočem vreči iz tira. Sicer bom skušal doseči še več takšnih zmag.
• Ne naredi zame tega, kar zmorem sam. Sicer se bom obnašal kot dojenček.
• Ne popravljaj me pred drugimi ljudmi. Name nare­diš večji vtis, če me okregaš mirno in na samem.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, april 2024 (št. 8, letnik 30)