Čustvena prožnost in odpornost

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

V prvi polovici leta smo se kot družba spopadli s popolnoma novo situacijo, ki je zahtevala nove oblike funkcioniranja in prilagajanja na novo realnost. Nekateri so uporabili tudi izraz nova normalnost. V času karantene, ko so bili otroci in starši prepuščeni sami sebi, kar se tiče vseh aspektov njihovega življenja, so se lahko pokazale razpoke, pred katerimi smo si prej zatiskali oči. Otrok, ki je bil prej večji del dneva v vrtcu ali šoli, je bil sedaj naš. Poleg starševske vloge smo morali prevzeti še vlogo učitelja, motivatorja, vzgojitelja. Verjamem, da je bilo marsikomu žal za vse grde besede, ki jih je prej izrekel na račun učiteljev ali vzgojiteljev, ko je ugotovil, da morda res ni problem samo v njih.

Organizacija šolanja na daljavo lahko postane naša nova normalnost, zato je dobro, da smo na to pripravljeni. Lastnosti, veščin, učnih navad in samodiscipline, ki jih otroci potrebujejo, da bodo lahko pri tem uspešni, pa nimajo vsi. Starši smo tisti, ki moramo biti pozorni na to, ali je naš otrok zadosti opremljen, da se spopade z novim načinom dela, ali ne. Lastnosti, ki pomagajo pri boljšem prilagajanju na spremembe, so zagotovo fleksibilnost, optimizem, zaupanje vase in v druge ter čustvena prožnost, odpornost, trdoživost.

Kako do sreče?

Našim otrokom najpogosteje želimo, da bi bili srečni. Ko odraščajo in so prednje postavljene zahteve, so težko srečni. Zahteve in naloge zahtevajo napor, napor pa izključuje srečo. Kaj sedaj? Nekateri starši bodo naredili vse, da bodo umikali ovire in sledili svojemu cilju – sreči otroka. Slej ko prej pa pride situacija, ko to ni več mogoče. Takrat ugotovimo, da se naš otrok ni zmožen prilagoditi, odpovedati ugodju, vztrajati, s tem pa pride neuspeh. Neuspeh pa prav tako izključuje srečo. Tu nastopi lastnost, ki ji rečemo čustvena prožnost oz. odpornost (angl. resilience). Ameriška psihologinja Ann Masten pravi, da je eden najboljših načinov, kako doseči, da bodo otroci v življenju srečni, ta, da jih pripravimo na stiske in tegobe življenja. Z drugimi besedami, da vzgojimo čustveno prožne, odporne otroke.

Kaj je čustvena prožnost / odpornost?

Čustvena odpornost ali prožnost pomeni psihično prožnost, vzdržljivost, trdoživost in sposobnost posameznika soočiti se s stisko, premagati težke preizkušnje, ostati zdrav in uspešen. Odpornost pomeni zmožnost zmanjševanja ali odprave škodljivih posledic stiske, stresa ali neugodnih življenjskih razmer. Pomeni zmogljivost soočanja s stresom in uspešnega prilagajanja kljub izpostavljenosti življenjskim težavam. Ann Masten pravi, da je čustvena prožnost nekaj, s čimer se vsi rodimo. Ampak če tega ne negujemo ali pa otrok izkuša ponavljajoče pomembne krize, ta lastnost zbledi in izgine. Razvijanje otrokove naravne čustvene prožnosti mu bo pomagalo razviti pomembne življenjske veščine, kot so veščine za spoprijemanje s spremembami, ohranjanje pozitivnega odnosa, samozaupanje in samozavest. Vse to pa so sestavine za srečo.

7 lastnosti čustveno prožnih otrok (po dr. Kennethu Ginsburgu)

1. Sposobnosti oz. kompetence se pri otroku izgrajujejo preko usvajanja določenih veščin in močnih področij. To vključuje konkretne veščine, kot so matematika, šport, branje, igranje inštrumenta in manj konkretne veščine, kot so reševanje problemov, sposobnost biti dober prijatelj, sposobnost premišljenih odločitev ipd.
2. Samozavest je lastnost, ko ima otrok splošno zaupanje vase in v svoje sposobnosti. Taki otroci verjamejo, da so pomembni in lahko nekaj dobrega in pomembnega prispevajo svetu.
3. Povezanost pomeni, da ima otrok močne in dobre odnose, ki so zaščitna mreža v primeru neuspeha. Je posledica dobre navezanosti, ko se otrok počuti povezanega, zaščitenega. Takrat bo z veseljem in

zaupanjem raziskoval svet, saj bo vedel, da bo imel podporo, če jo bo potreboval.

4. Karakter oz. notranji moralni kodeks kot vodič skozi življenje začnejo otroci razvijati že zgodaj, čeprav so na začetku meje med prav in narobe še zabrisane in nejasne. Sem zagotovo sodi občutek za pravičnost, fair play.
5. Doprinos pomeni, da imajo otroci priložnost pozitivno vplivati, doprinesti nekaj skupnosti, kjer živijo. Pa naj bo to tolažba žalostnega prijatelja, sodelovanje v čistilnih akcijah ali kaj podobnega.
6. Sposobnost reševanja problemov je lastnost, ki otrokom pomaga soočiti se z izzivi in težavami, ne da bi se odzivali na destruktiven način ali pa se zanašali samo na pomoč drugih.
7. Kontrolo nad svojim življenjem otrok razvija od svojega prvega NE. To sicer ne pomeni, da otrok z vsakim NE doseže, kar želi. Otroci potrebujejo jasne meje, hkrati pa priložnosti, da dosežejo svoje. S tem

razvijajo občutek za svoje sposobnosti in kontrolo nad svojim življenjem.

Kako razvijati čustveno prožnost?

Starši se pri otrocih v stiski zelo radi zatekamo k nasvetom, saj imamo občutek, da to otroci od nas potrebujejo. V resnici pa potrebujejo podporo, ko sami rešujejo svojo težavo in pri tem uporabljajo svoje strategije in rešitve. Umaknimo se jim s poti, ko delajo napake, čeprav je opazovanje otroka, ki po našem mnenju dela napake, nekaj najtežjega za nas, obenem pa najdragocenejšega zanj. Seveda pri tem ločimo, kdaj so napake ogrožajoče in potrebujejo našo intervencijo.

Napake za seboj vedno potegnejo posledice, ki so včasih tudi v obliki kazni. Naj bo kazen čim večkrat (vedno se ne da) logična in naravna posledica napake. Takrat bo otrok iskal odgovornost v svojih dejanjih in ne v nas. Kaznovanje in naše izražanje jeze, ogorčenja ipd. bodo v otroku sprožili občutek krivice (vedno ima namreč razlago, opravičila, izgovore) in s tem jeze na nas. Eden od načinov razvijanja čustvene prožnosti je »postavljanje v kožo drugega« preko igre vlog. To je lahko samo pogovor ob gledanju risanke, filma, poročil … ali pa preproste igre na avtobusu, v čakalnici, ko si izmislimo zgodbo o tem, kaj nek človek misli, čuti v tistem trenutku.

Otroke lahko naučimo tudi preprostih strategij soočanja s stresom. Na primer, šteti od 10 nazaj, ko so razburjeni, trikrat globoko vdihniti, ko so v stresu, smejati se s prijatelji, ko so žalostni ipd. Vse to jim lahko pomaga, da bodo te strategije, ko bo to potrebno, uporabljali sami od sebe. Ena najpomembnejših stvari pri razvijanju čustvene prožnosti pa smo kot model mi. Biti dober model za otroka nam pomaga prehoditi že pol poti k čustveni odpornosti. Otrok se namreč največ nauči iz našega vedenja s posnemanjem. Tukaj so za nas na mestu vprašanja v smislu: ali kažemo optimizem in upanje? Se lahko nasmehnemo, smejemo in uživamo v družni drugih, čeprav smo imeli zelo naporen dan? Ali težave vidimo kot priložnosti in izzive ali kot ovire? Če smo na vprašanja odgovorili z NE, potem moramo nujno delati na sebi, da povečamo svojo lastno čustveno odpornost in s tem pomagamo otroku razvijati njegovo.

Za konec

Izzivi, ki jih pred nas polaga življenje danes, so stresni ne samo za odrasle, temveč tudi za otroke in mladostnike. Bolj kot kadarkoli prej imamo občutek, da smo v določenem neravnovesju, ki znova in znova zahteva prilagajanje. Večini odraslih je jasno, da za dolgoročno srečo ali še raje zadovoljstvo v življenju potrebujemo več kot samo trenutno zadovoljitev želja. Otrokom je to jasno malo manj. Zato kot starši izkoristimo čas, dokler so majhni, in imejmo v mislih, da se korenine za dolgoročno srečo in čustveno odpornost razvijajo v zgodnjem otroštvu, negovati jih pa moramo skozi celotno otrokovo otroštvo.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, september 2020 (št. 1, letnik 27)