Še bolj noro, še bolj na poskok!

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Raziskave navajajo, da otroci sedijo približno de­vet ur na dan. Pri tem upoštevamo tako sedenje za mizo kot tudi v avtu, pred televizijo … (Pred)šolski otrok bi se moral aktivno gibati v naravi vsaj tri ure dnevno, ena ura pa naj bi bila namenjena in­tenzivnejšem gibanju.

Pomembne so različne oblike gibanja, ki so bile za otroke pred nekaj desetletji nekaj vsakdanjega. Ker smo cele popoldneve preživeli zunaj sami, brez nad­zora staršev, smo se spontano učili plezati na drevo, viseti z vej, skakati čez kolebnico, šprintati pred sose­dom ali pri skrivalnicah, vrteti se … Ker je danes ži­vljenjsko okolje drugačno, morda manj varno, smo ob otrocih, ko se igrajo, najpogosteje odrasli, ki otroke v imenu varnosti večkrat kot je potrebno, omejujemo. Tako smo starši dobili še eno dodatno nalogo, s ka­tero se naši starši niso ukvarjali. Da svojim otrokom ustvarimo priložnosti za gibanje in zdrav gibalni razvoj.

Pomen telesne dejavnosti v otroštvu

Nekatere telesne sposobnosti se razvijejo v predšol­skem obdobju, zato je gibanje v tem času bistvenega pomena za kasnejše učenje različnih športov. Otrok se pred šolo nauči hoditi v različnih hitrostih, startati, po­speševati in se ustavljati, umikati se, ciljati, teči po raz­ličnih terenih, skakati … Te spretnosti so sestavni del športov in gibalnih iger.

V šoli opažamo, da je vedno več otrok, ki se ne vese­lijo pouka športa in so rajši v telovadnici kot na šol­skem igrišču ali v gozdu. Več jih pogosto potoži, da so utrujeni in imajo nizek energijski nivo. Hkrati pa je tudi vedno več otrok, pri katerih čutimo splošen nemir. Tudi zato je pomembno, da se starši aktivno lotimo spodbu­janja h gibanju. Vsak starš si želi, da bi bil njegov otrok zdrav, vesel, živahen. Športno aktivni otroci največkrat niso debe­li in imajo veliko energije. Za starše je bolj udobno, če otrok sedi pred televizijo, računalnikom ali s telefonom v roki; a če želimo otroku dobro, se bomo uprli lastni le­žernosti in ga spodbujali k telesni aktivnosti. Če gremo z otrokom vsak dan ven, bo to na koncu koristilo tudi našemu zdravju, splošnemu počutju in telesni podobi.
Otroci z gibanjem krepijo mišice in kosti. Gibanje na svežem zraku krepi tudi otrokovo odpor­nost. Več kot se otroci gibajo, bolj se krepita njihov imunski in kardiovaskularni sistem. Pojdimo ven ob vsakem vremenu. Naj ne bo neko vreme slabo, temveč izziv za drugačen sprehod, z dežniki v rokah in prilo­žnost za skakanje po lužah. Če tik pred domom otroku dovolimo, da skače po lužah, bo neizmerno užival brez tveganja, da bi se prehladil. Hitro bomo doma, kjer se bo lahko preoblekel.
Gibanje pa ni pomembno le zato, da se bo otrok tele­sno primerno razvil in bo telesno zdrav. Dobra telesna pripravljenost in izgled vplivata tudi na otrokovo samo­podobo in samozavest. Otroci, ki so zadovoljni sami s seboj in verjamejo vase, se dobro počutijo, vzpostavlja­jo prijetne odnose z vrstniki, so sprejeti med vrstniki in so uspešni na mnogih področjih. Gibalna sposobnost je močan adut, ki ga ima spreten otrok vedno v rokavu, da se lahko na primeren način potrjuje pred vrstniki in ohranja občutek lastne vrednosti. Posebej za otroke z učnimi težavami je uspešnost v športu pomembna pro­tiutež slabši učni uspešnosti.
Več športnega znanja otroku pogosto prinese višjo me­sto v vrstniški skupini, še posebej to opazimo pri fantih. Otroci, ki niso tako spretni, se gibalnim dejavnostim večinoma izogibajo in prosti čas pogosteje preživijo ob dejavnostih brez gibanja. Te so pogosto individu­alne, na primer gledanje televizije, igranje e-igric, bra­nje, ustvarjanje, kar jih počasi, a vztrajno vodi stran od družbe sovrstnikov. Otroci, ki se ne družijo z vrstniki, so pogosteje žalostni, nezadovoljni, naveličani in polni negativizma. Vsekakor pa nikoli ne gre posploševati. Otroške igre, ki so povezane z gibanjem, so pogosto skupinske in otroku omogočajo stalne stike z vrstniki. V mislih imam npr. ristanc, lovljenje, skrivanje, slepe miši in druge. Otroci z gibanjem razvijajo in utrjujejo socialne veščine in se s tem navajajo na življenje v skupnosti. Uči­jo se sodelovati z drugimi in podpirati sotekmovalce, se medsebojno sprejemati, upoštevati pravila, tekmovati, se postaviti zase, sprejeti poraz in zmago.
Gibalne igre otroka sproščajo, spodbujajo kreativnost, zmanjšujejo napetost in agresivnost.
Gibanje povečuje tudi sposobnost pomnjenja in kon­centracije. Morda o tem ne razmišljamo velikokrat, pa vendar si moramo vsak gib zapomniti, zapomniti si je potrebno pravila, biti iznajdljiv, dobro opazovati … Pri skrivanju mora tisti, ki miži, šteti, pri igri slepe miši se moraš umiriti in dobro poslušati …
Gibalna dejavnost razvija in krepi delovne navade. La­stnosti športnikov so discipliniranost, sprejemanje pra­vil, sposobnost odrekanja, vztrajnost. Običajno si starši vse to želimo privzgojili svojemu otroku. Naš otrok bo ob športu in vsaki drugi prostočasni dejavnosti, pri ka­teri se pričakuje doslednost, razvil delovne navade in krepil prepričanje, da delo rodi sadove.
Pri otroku, ki je celo popoldne zunaj in v pogonu, verje­tno zvečer ne boste imeli težav s spanjem. Telesna aktivnost ugodno vpliva na duševno zdravje in je močan varovalni dejavnik pred težavami v mladostni­škem obdobju (zloraba drog, delinkventnost, brezvolj­nost, apatija …), kajti, če ti nič ne gre, če imaš težave v šoli, ljubezni, v družini … ti še vedno ostane šport, kjer se spro­stiš, umiriš in potrdiš lastno vrednost in smisel obstoja.

Gibalne navade staršev

Otroci potrebujejo bistveno več gibanja kot odrasli. Če je za nas dovolj en sprehod na dan, za otroka miren spre­hod s staršem ne predstavlja neke zelo pomembne tele­sne aktivnosti. Potrebuje več, zato ga tudi med običajnim sprehodom usmerjajmo k bolj intenzivnemu gibanju. Lahko hopsa, poskakuje najprej na eni nogi, potem na drugi, hodi po robniku in s tem krepi ravnotežje, vijuga med količki … Poiščimo otroka v sebi in se prepustimo domišljiji. Iz gibalne aktivnosti lahko naredimo čarobne igrice za otroka. Tako bodo tudi tisti, ki se ne gibajo radi, pozabili, da tega ne marajo in se prepustili igri.
Tudi pri gibanju je, kot vedno pri vzgoji, ključen zgled. Ali je starševa edina telesna aktivnost premikanje gumbov na daljincu? Ali gremo v trgovino peš ali ve­dno z avtom, čeprav je za vogalom? Morda lahko kaj spremenimo pri vsakdanjih navadah in vključimo gi­banje v običajne aktivnosti. Za spremembo gremo lah­ko po kruh v pekarno na drugi konec kraja in to izkori­stimo za sprehod ali kolesarjenje.
Moje mnenje je, da je dobro, da otrok, takoj ko je dovolj zrel, da obvladuje promet, hodi v šolo peš tudi, če je od nje oddaljen kilometer ali dva. Tako ima vsak dan jutra­njo telovadbo, sprehod, v šolo pride že dobro prebujen in nadihan svežega zraka.

Ideje za telesne dejavnosti

Včasih nam zmanjka idej, kaj bi počeli s svojim otro­kom. Morda vam katera od spodnjih pride prav ali pa spodbudi vašo domišljijo, da si izmislite nove igre.

– Skupaj z otrokom vijugajmo med količki (med tistimi, ki so na koncu ulic) in se igrajmo, da smo slavni smu­čarji, smučarke.
– Otrok naj hodi po robniku, zraven pa pripovedujmo zgodbo o krokodilih, ki prežijo nanj, zato ne sme sto­piti z robnika … Če mu ne uspe, ga hitro ulovimo, pre­den ga krokodili požrejo.
– Po tlakovani poti hodimo samo po ploskvah ali samo po »črtah«.
– Na poti do knjižnice tekmujmo v teku od ene do dru­ge ulične svetilke.
– V hiši ali stanovanju na tla položimo papirnate kro­žnike in otrok naj stopa le po njih. Tla so morje, polno morskih psov, krožniki pa edini kraj, kjer so varni. Reši lahko medvedka, ki je na drugi strani sobe.
– Otrok naj lovi milne mehurčke.
– Žogajmo se z balonom tako, da ga odbijamo in se tru­dimo, da bo čim dlje ostal v zraku.

Več o razvoju in vzdrževanju motoričnih sposobnosti pa v naslednjem članku s športnim pedagogom.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, april 2021 (št. 8  letnik 27)