Spanje z otrokom: skupaj ali ločeno?

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Samo kratek pogled na splet pa nam je takoj jasno, da tema spanja skupaj ali ločeno z otroki tema razdvaja in sproža burne razprave tudi med stro­kovnjaki. Zagovorniki skupnega spanja trdijo, da je to nujno za čustven razvoj otrok, nasprotniki pa seveda ravno obratno, da skupno spanje povzroča čustveno odvisnost in razvajenost.

Kaj je prav?

Če pobrskamo po svojih izkušnjah, sem prepričana, da je med našo generacijo večina takih, ki so že od nekdaj spali ločeno od staršev, medtem ko bi bila mlajša gene­racija že bolj razdeljena. Na odločitev staršev, kako rav­nati z dojenčkom, namreč vplivajo tudi družbeni trendi, ki veljajo v nekem trenutku. V času mojega zgodnjega otroštva je prevladovala miselnost, da otroci nimajo kaj delati v postelji staršev, da bodo razvajeni, nesamo­stojni in nezdravo navezani. To se navezuje na splošen trend zahodne družbe, ki je nekako pred 70 leti poudar­jala otrokovo samozadostnost in zagovarjala stališče, da je nočno ločevanje dojenčkov od staršev nujno za vzgajanje samozavestnih, čustveno zdravih in neodvi­snih bodočih odraslih. Kasneje se je z vdorom različ­ne literature z bolj permisivnim pogledom na vzgojo to mnenje malo omililo in počasi spreminjalo. V dobi globalizacije, digitalizacije in poplave neštetih teorij pri iskanju nasvetov in oblikovanju lastnega vzgojnega sloga ni treba vložiti posebnega napora, da bi poiskali za nas najustreznejši nasvet oz. mnenje strokovnjaka ali pa kvazistrokovnjaka (beri: starša z izkušnjo).
Pri odločanju o načinu vzgoje svojega otroka nas vo­dijo tudi naše lastne izkušnje iz otroštva, tudi tiste nepredelane, negativne. Sama ne bom nikoli pozabila besed moje stare mame, ki je rekla, da je svoje otroke pustila v posteljici jokati, saj ji je patronažna sestra (ali babica) rekla, da je tako prav. Ko sem sama posta­la mama, me je bolečina in sočutje do teh malih bitij (moje mame, tet in strica kot dojenčkov), ki sem jo ču­tila ob njenih besedah, vodila, da sama nikoli nisem pustila otrok samih jokati v posteljici.
Zgodbe, ki si jih pripovedujemo starši o tem, kako so izgledali naši prvi meseci z otroki, so različne. Nekateri so otroke takoj dali stran od sebe, posebej v posteljico v istem prostoru, drugi celo v svojo sobo, tretji pa so jih imeli pri sebi v postelji. Četrti so kombinirali vse troje. Težko je tudi reči, kakšne so posledice naših odločitev, saj je odločitev o načinu spanja otrok le ena izmed ne­štetih odločitev, ki jih sprejmemo kot starši. Pa vendarle je spanje aktivnost, ki je kontinuirana, ponavljajoča se in časovno pomembna komponenta našega življenja. Tako da način spanja vendarle ima pomembnejši vpliv na razvoj otroka.

Spanje z otrokom: za

Eden pomembnejših argumentov za to, da dojenčka vzamemo v svojo posteljo, je ta, da so človeški mladički od nekdaj spali pri starših. V večini južne Evrope, Azije, Afrike, Srednje in Južne Amerike starši spijo z dojenč­ki. V številnih kulturah je skupno spanje norma, dokler se otroci ne odstavijo, pri nekaterih pa se nadaljuje še dolgo po odstavljanju. Tisočletja so mamice uspavale, hranile, tolažile dojenčke in malčke na prsih. Potreba po dojenju in fizični bližini, stiku, je pri človeških mla­dičkih prisotna še mesece in leta po rojstvu, saj je bil otroček devet mesecev v maternici in še dolgo po roj­stvu potrebuje dotik, bližino, občutek varnosti. V tem obdobju otrok razvija temeljno zaupanje, kar je bistve­nega pomena za ves nadaljnji razvoj. Otrok, ki je lačen, ga nekaj boli ali čuti nekaj neprijetnega, bo jokal. To je edini način, s katerim lahko sporoča. Zaupanje se bo razvijalo z vsako izkušnjo tolažbe in bližine, ki mu jo bomo naklonili. Z vsako izkušnjo mamine neodzivno­sti pa se bo dogajalo ravno obratno. Otrok bo razvijal osnovno nezaupanje, ki bo odločilno vplivalo na njego­ve odnose v prihodnosti. In to je nepopravljivo.
Strokovnjaki ugotavljajo, da skupno spanje pomaga razviti pozitiven odnos do fizičnih nežnosti, večje zau­panje v lastno spolno identiteto, pozitiven in optimisti­čen odnos do življenja, večjo inovativnost pri malčkih in večjo sposobnost biti sam. To zadnje je sicer na prvi pogled nasprotujoče, saj otrok tudi ponoči ni sam, kaj šele čez dan. Vendar je v ozadju neka logika. Otrok, ki ima že od vsega začetka občutek varnosti, zaupanja, bo to ponotranjil in ne bo potreboval ves čas nekoga v bli­žini, da mu bo to zagotavljal.
Glede na to, da je ritem spanja dojenčka povsem dru­gačen od odraslega, se ponoči pogosto zbuja. Če se zbudi sam, brez topline in bližine pomembnega druge­ga, bo zajokal. Ko bo zajokal, bomo prišli? Če nimamo vgrajenih posebnih prepovedi in navodil, da bomo do­jenčka s tem razvadili, bomo prišli in ga ne bomo pu­stili jokati. Vse to bo potegnilo za sabo naše prebujanje, vstajanje, podaljšan čas dojenčkove vznemirjenosti in posledično podaljšan čas njegove pomiritve. Verjetno je v tem primeru bolj praktično, da otroka vzamemo k sebi in si olajšamo življenje. Naj poudarim, da so otroci različni. Nekateri bodo spali že skoraj takoj celo noč. Ne bodo potrebovali posebne tolažbe, uspavalnih teh­nik, dojenja ali dude. Večina pa to potrebuje.

Spanje z otrokom: proti

Pomisleki, ki jih imajo nasprotniki skupnega spanja, so med drugim ti, da dojenček kar naenkrat ni več dojen­ček, ampak vedno večji otrok. Tak, ki v postelji zavze­ma vedno več prostora in ima težave zaspati in spati sam. Tudi sama poznam nekaj staršev, ki so imeli s spa­njem otrok v njihovi postelji težave še dolgo v njihovo otroštvo.
Otrok, ki je navajen od majhnega zaspati in spati s star­ši, potrebuje »berglo« za spanje. Lahko izkazuje tudi anksiozno vedenje, zlasti če potrebuje za uspavanje še božanje, objemanje, ujčkanje … To zahteva stalno pri­sotnost staršev v večernem času, težave pri načrtova­nju in izvedbi spanja pri prijateljčkih, v šoli v naravi, na taborih, s čimer je poleg čustvenega ogrožen otro­kov socialni razvoj. Starši, ki spijo s svojimi otroki, za­radi gneče, brcanja, nemirnega spanca otrok zagotovo ne spijo dobro. Kronično nenaspani starši so utrujeni starši in kot taki slabše energetsko opremljeni za vse izzive, ki jih čakajo vsak dan. Zaradi tega je lahko tudi njihovo vedenje do otrok podzavestno odklonilno, kar pa zagotovo ni dobro.
Ena izmed teorij je tudi ta, da so otroci dandanes manj samozadostni, manj opremljeni za spopadanje z vsako­dnevnim stresom. Razlogi za to so zopet kompleksni, nekateri starši pa to rešujejo tako, da svojo slabo vest (pomanjkanje časa za otroka, ločitev, nov partner, manj denarja …) kompenzirajo z dovoljenjem, da otrok ponoči spi pri njih.

Skupno spanje: do kdaj?

Skupno spanje je dobro in koristno samo v primeru, če vsem to odgovarja. Strokovnjak za spanje, profesor James McKenna, pravi, da dokler v skupnem spanju uživajo vsi vpleteni in so odnosi zdravi, s skupnim spa­njem ni treba prekiniti, saj bo nekega dne prešlo samo od sebe. Ni točno določene meje, pri kateri bi skupno spanje postalo škodljivo, razen v primeru, če nekomu to ne ustreza več.
Po drugi strani je dr. Vesna Vuk Godina na nekem pre­davanju zagovarjala stališče, da je treba malčka, ki spi pri mami, čim prej »vreči« iz mamine postelje, za kar mora poskrbeti oče. Problem pri sodobnih mlačnih očetih je, da niti slučajno niso pripravljeni to storiti oz. vztrajati pri tem. Otrok, ki je navajen spati v družinski postelji, se temu zagotovo ne bo odpovedal zlahka. Drugo vprašanje je, če je sila res nujna in potrebna.
Kot rečeno, je težava v tem, ko nekomu skupno spanje ne ustreza več. Če imamo zdrave odnose z našimi otro­ki, je naša naravna težnja ta, da otroku damo dovoljenje, da se počasi ločuje od nas in odrašča. To pomeni tudi to, da slej ko prej spi v svoji postelji, ima svoj prostor in svojo intimo. Če vidimo, da otrok želi spati pri nas in nas to moti, moramo odreagirati. Kako? Pri mlajših otrocih, ki ne morejo zaspati sami, je po­membno vedeti, da ni nič narobe, če se uležemo zra­ven njih, jim preberemo pravljico in celo počakamo, da skoraj zaspijo. Pomemben poudarek je na besedi skoraj, saj moramo posteljo zapustiti, preden otrok popolnoma zaspi. Otroku lahko povemo: »Zdaj se bova malo pocr­kljala v tvoji posteljici, prebrala tri knjige in zapela dve pesmici. Mamica ti bo dala pet poljubčkov, potem bom pa šla. OK?« Zagotovo ne bo delovalo takoj, vendar če bomo vztrajali, zakaj pa ne? Otroke, ki se ponoči zbujajo in pridejo v posteljo k star­šem, pa vedno znova pospremimo v njihovo posteljo, četudi to pomeni, da za nekaj časa ležemo zraven njih. To izkušnjo imam sama, dolgo časa sem namreč spala v sinovi postelji, saj ga nisem želela navaditi spati v za­konski postelji. Res je sicer, da ne spim trdno, zato sem lahko dovolj zgodaj odreagirala, ko sem slišala njegov klic ali stopinje po hodniku. Sedaj pa je to samo prije­ten oddaljen spomin, moj sin pa že zelo dolgo spi sam.

Za konec

Družine smo različne, vsaka si po svoje organizira in razvija spalne navade. Glede na povedano je težko reči, kaj je prav in kaj narobe. Morda je najbolje pri tem po­slušati sebe, svoj notranji občutek in se čim manj obre­menjevati z različnimi teorijami. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da vsi otroci enkrat odrastejo in začnejo spati sami. Takrat bomo celo pogrešali drobno bitjece, ki se je ponoči tako rado stisnilo k nam.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, november 2020 (št. 3, letnik 27)